Sledi sebi - psihosocialno svetovanje

Včasih se zgodi, da nimam želje in potrebe po delovanju navzven. Po tem, da delim kaj počnem, česa se lotevam, kako želim služit tebi in drugim, ...

🌀 Enostavno najdem prostor v svojem notranjem svetu. V tem bogatem prostoru najdem odgovore, ki jih tam zunaj ne, najdem resnične povezave, tišino, barve in oblike, resnico in sebe.

In čeprav je tukaj lepo, se zavedam, da večno ne gre ostati tu. To ni moj namen. In tudi tvoj ne ❕

Kot se spustim v notranjost, tako je treba tudi ven.

V stik, v skupnost.
In si predstavljam, kot da bi v svojem notranjem svetu nabirala sadeže in pridelke, da jih odnesem ven, na tržnico, jih ponudim svetu.

Čeprav je včasih težko in se ob tem zgodi “en tak krč”, je to še kako potrebno!

🌟 Ko delim sebe, ko delim svoje sadeže resnice, se lahko najdem z drugim. 🌟

“Hej svet, imam jabolčno pito s hruškami, malo čudno ja, ampak meni je to ful dobro in res uživam v njeni pripravi in njenem okusu!”

In zgodi se, da se svet zgane 🥧

Pa se oglasi ena duša: “O vau, jabolčna pita s hruškami, ja noro, jaz tudi!”, …

… pa druga: “Ja tako jo je pripravljala moja babica, oh kako dobro, da je še nekdo, ki tako pripravlja.”

… in tretja: “Jabolčna pita s hruškami, zdaj, takoj, njamii!”

Tako kot prve dežne kaplje skupaj napolnijo lužo, tako mi polnimo svoj krog 💧💧💧

S tem, ko delimo sebe, ko s tistim “awkward” krčom izrazimo kdo v resnici smo, kaj je naša resnica, čudnost ali dar...

In takrat pridejo pravi ljudje, prave priložnosti in prave okoliščine.

⬇️

Takrat, ko sadove in darove notranjega sveta izrazimo in delimo v zunanjem svetu.

P.S.: in če te zanima košček moje pite z imenom Divja in svobodna, pokukaj v komentar spodaj ⬇️🥧⬇️

⚡ Vsak korak k osebni rasti je prispevek k skupnemu dobremu ⚡

V srcu Krišnovih besed odmeva večna resnica, ki nas kliče, da se podamo na potovanje vase. Izpolnitev samega sebe ni sebičen cilj, temveč pogumen korak proti skladnosti z univerzalnim redom. Tako kot junak v mitoloških pripovedih, mora tudi vsak posameznik vstopiti v lastno notranjo temo, da odkrije luč, ki jo nosi v sebi ✨

S tem ko človek sledi svojemu "notranjemu klicu", ne obogati le lastnega življenja, temveč prispeva k večji celoti, saj njegovo prebujenje preobrazi svet okoli njega.

❗️ Ko izpolnjujemo svojo resnično naravo, postajamo mostovi, skozi katere teče energija celotnega vesolja. Človeštvu pomagamo ne z velikimi žrtvami, temveč s tem, da razširjamo svoje lastne zmožnosti ljubezni, razumevanja in sočutja.

Tako, kot junak, ki po vrnitvi iz svojega popotovanja prinaša svetu dar modrosti, smo tudi mi lahko darilo temu svetu – z izpolnitvijo sebe.

💥 P.S.: Zapis je nastal po navdihu prebiranja Josepha Campbella (Poti do sreče - Mitologija in osebna preobrazba) in, priznam, da me njegova dela zelo navdihujejo. Z njim sem se srečala že pred leti, ko sem za snovanje predstave Lucifer iskala navdih. Zdaj pa mi zopet prihaja nasproti. Mitski in simbolni jezik se mi zdita za človekovo duševnost in osebnostno rast prav enako pomembna kot npr. kognitivna orodja in naslavljanje telesa. Morda kdaj še bolj, saj mitološke podobe nagovarjajo naše nezavedno in vzpostavijo most z najglobjimi deli sebstva.

Sicer pa itak, rabimo imeti odnos in ga tudi negovati z vsem: um, srce/duša/duh in telo. Celostno ❤️‍🔥❤

“Ves čas poslušamo o revoluciji okoli nas. Ni nujno, da uničuje stvari, bolj gre za to, da poraja nove. Če ves čas razmišljate o tem, kar napadate, ste negativno vezani na to.

Odkriti morate navdušenje v sebi in ga zaživeti. To vam je dano - eno življenje.

Marx nas uči, naj za svoje krhkosti obtožimo družbo, Freud nas uči, naj obtožujemo starše, astrologija nas uči, naj obtožujemo vesolje.

Toda krivdo bomo našli le v sebi.”

❗️V svetu, ki nam ponuja razno razne rešitve za lastno nesrečo, je prevzemanje odgovornosti za lastno življenje, dejanje poguma ❗️

~ iz knjige Poti do sreče, Josepha Campbella (mitologija in osebna preobrazba, poglavje: Jung: po katerem mitu živim)

❕ Narava nas nenehno spominja, da je naša prava avtoriteta v nas samih, ne zunaj.

🍂 Tako kot letni časi prihajajo in odhajajo brez dovoljenja, tudi mi nosimo v sebi cikle rasti, počitka, ustvarjanja in razpada.

Ničesar ni treba čakati, ni treba prositi – divjost v nas hrepeni po tem, da se izrazi, da živi v svojem lastnem ritmu.

Samospoznavanje skozi cikličnost omogoča razvoj in cvetenje na dolgi rok.
.. Ko sledimo tem naravnim vzgibom, se povezujemo z globljo resnico, ki jo nosimo v sebi ...

⚡️ Kje se ti še vedno zadržuješ, ko pa te življenje kliče, da stopiš naprej? ⚡️

(na)Smeh iz srca! 😁

A veš zakaj?
Ker je ta svet itak preveč resnoben!

Ma kaj se bomo smejali, poglej kakšen je ta naš svet... so rekli.

Ah, veš, včasih pritiče, da se kakšnemu človeku tudi pove: "Potegn' si ta kol iz riti!"

❗️ Valda se bomo smejali! Ker svet ni samo grd, ampak je tudi lep, čudovit pravzaprav! In po njem hodijo čudoviti ljudje, s smislom za humor.

Smeh je življenje, je zdravje, je ljubezen. Smeh povezuje. Smeh združuje. 💛

(No daj, zafejkaj (na)smeh za 10 sekund, pa te vprašam, kako se počutiš. Bolje ane, ker deluje!)

Več smeha. Več radosti. Več igrivosti in lahkotnosti.

❕ Sploh, in predvsem v polju osebnostne rasti.
Ker resni izzivi včasih potrebujejo smejoče rešitve.

Smeh odpira možnosti in nas povabi v drugačne perspektive.
Smeh zmehča, nas kot perešček poboža in se zahihita...
Smeh sprosti, okove bridkosti topi...

Dejmo se več smejat, skupaj. Iz srca, iz duše, iz trebuha, ma iz celega telesa!

Ker je fajn! 🥰😆😜

̌uječnost

Pot navzgor zahteva tudi spust navzdol❕

Dandanes v diskurzu duhovne, osebnostne, poslovne ali preprosto samo rasti prevladuje težnja, da bi se povzpeli. Kot nekakšna oblika eskapizma, da bi dosegli višje stanje bivanja, ne da bi se v celoti ukvarjali s sedanjo resničnostjo.

To željo, da bi zaobšli zemeljske oz. prizemljene vidike človeškega življenja, lahko razumemo kot način, kako se izogniti zapletenosti, izzivom in čustvom, ki so povezani s človeškim življenjem.

Obračanje stran, pometanje pod preprogo, odmik od trpljenja, bolečine, resnice. Resnice, da v resnici bivamo na Zemlji in smo zemljska bitja 🌎

Pristop, k rasti, ki poveličuje vzpon v višje sfere, spregleda pa svetost našega utelešenja, tukaj in zdaj.

Z razlogom smo se odločili biti tukaj, v tej fizični obliki, na tem planetu. Sprejemanje lastne človeške izkušnje (v celoti!) je ključnega pomena za naš duhovni/osebnostni razvoj. Individualno in kolektivno.

Naša čustva, izkušnje in povezave na Zemlji niso ovire, ki jih je treba premagati, temveč sestavni del našega potovanja. Zagotavljajo nam lekcije in rast, ki sta potrebni za resnično povzdignjenje.

Z globokim ukoreninjenjem v našem človeškem obstoju gojimo moč in modrost, ki sta potrebni za smiselno povzdignjenje. Ta prizemljenost nam omogoča, da cenimo lepoto in svetost življenja na Zemlji.

Segati v nebo, ne da bi bili zasidrani na Zemlji, pomeni poskušati leteti, ne da bi razumeli naravo gravitacije. Le z ravnovesjem teh dveh sil se lahko zares vzpenjamo.

Ukoreninjenost ne ovira našega vzpona, temveč zagotavlja stabilnost in hrano, ki sta potrebni za trajnostno rast. Tako kot drevo, globlje ko so naše korenine, višje se lahko povzpnemo.

V tej luči pravo prebujenje ne pomeni, da pobegnemo človeški izkušnji, temveč da jo v celoti sprejmemo. Gre za prepoznavanje božanskega v vsakdanjem, iskanje svetega v vsakdanjih trenutkih in razumevanje, da je naše zemeljsko potovanje ključni del našega razvoja.

Prepustitev tej izkušnji, priznavanje modrosti matere Zemlje in spoštovanje naše inkarnacije tukaj so bistveni koraki k resničnemu vzponu in rasti ❕

Če želiš živeti avtentično pusti perfekcionizem za sabo!

❕ Globoka resnica o naravi življenja – da, je nepredvidljivo in kaotično, a hkrati polno priložnosti za rast in prilagajanje.

Življenje nikoli ne bo popolnoma urejeno; vedno bo nihalo med redom in neredom, med pričakovanji in resničnostjo. A prav v tem trenutku, sredi vrtinca neznank, imamo moč, da najdemo svoje ravnovesje.

Lahko se odločimo, da stopimo v središče tega kaosa in dovolimo, da nas preoblikuje v skladu z zdajšnjimi okoliščinami.

Sprejemanje trenutka kot priložnost za notranjo preobrazbo nas osvobaja pritiskov popolnosti in nam omogoča, da živimo bolj avtentično in z zavedanjem.

🔹 Kdaj si nazadnje občutil/la, da si sredi kaosa našel/šla svoj notranji mir?
🔹 Kako se lahko prilagodiš trenutnim razmeram, ne da bi izgubil/la stik s sabo in s svojim bistvom?

̌uječnost

🌹 Pride čas cvetenja in pride čas venenja 🥀

V svetu, kjer se zdi, da čas teče v neskončno črto, je pomembno, da se spomnimo, da življenje v resnici ni linearno... In Narava nam ponuja globok uvid v to resnico!

🍂 Skozi letne čase, ki se nenehno menjujejo, nas spominja na cikličnost vsega, kar obstaja. "Pride čas cvetenja in pride čas venenja," stavek, ki naj nas opominja, da vsak vzpon spremlja padec, vsaka polnost praznino, vsaka noč novo jutro.

Carl Jung je to cikličnost izpostavil kot ključen del človekove notranje dinamike. Verjel je, da se v življenju vse vrača in da se nasprotja včasih zamenjajo, kar je imenoval Enantiodromija. To je pojav, ko se nekaj spremeni v svoje nasprotje – svetloba se spremeni v temo, red v kaos, življenje v smrt.

Ta proces ni le naraven, ampak nujen za naše osebno in duhovno rast. Vsak padec nosi v sebi seme novega vzpona, in vsako trpljenje se lahko spremeni v novo moč.

Zavest o cikličnosti nam omogoča globlji uvid v lastno notranjost. Če znamo prisluhniti svojim ritmom, prepoznamo trenutke, ko moramo počivati, in trenutke, ko smo pripravljeni na akcijo.

Narava nam v tem procesu služi kot zrcalo. Ko opazujemo, kako drevesa puščajo svoje liste, se spomnimo, da je tudi v nas čas, ko moramo spustiti tisto, kar nam ne služi več. Ko vidimo, kako se zemlja po dolgi zimi znova prebuja, začutimo, da tudi v nas biva sposobnost ponovnega rojstva 🌱

Pomembno je, da se zavedamo cikličnosti, saj nas osvobaja iluzije stalnosti. Pripravlja nas na spremembe in nas uči, da je vsak konec le začetek nečesa novega. Življenje je večno kolo, ki se vrti in vrti, nosi s seboj nove priložnosti za rast in preobrazbo.

🌸 Ali, in kako prepoznavaš cikle v svojem življenju?
🌸 Kje se trenutno nahajaš v svojem osebnem ciklu, in kako ti to lahko pomaga pri sprejemanju svojih trenutnih izzivov?

Življenje piše zgodbe.

In globoko hvaležna sem, da sem lahko del zgodb ljudi, dragih duš, ki mi zaupajo, da skupaj prehodimo del poti.

Pa ne samo njihove, tudi moje.

Proces individualnega svetovanja/coachinga je zame povabilo učenje.
Je povabilo v globoko sprejemanje resnice človeka in globoko spoštovanje njegovega poguma, da... (po)išče podporo, učenje in Sebe.

Prav tako, pa gre tudi za alkimistični proces srečanj dveh duš, ki sta si z namenom izbrali skupni del poti. In čeprav se včasih sploh (še) ne zavedamo tega,... Življenje razkrije, da pravzaprav naključij ni.

Najdemo se z razlogom 🦉

Delati, deliti, biti, se učiti, čutiti, jokati, žalovati, se igrati in radostiti.
Vas podpreti... Vam služiti... In se za Vas veseliti ❤️

Hvala, ker lahko 🙏

Hvala Aniti za zapis o izkušnji dela z mano 💛

Sledenje sebi je potovanje vase.

🌱 Je proces samospoznavanja, kjer si pogumno iskren do sebe, gojiš sočutnost in potrpežljivost.
🦋 Je pot samospoznavanja, kjer korak za korakom odstranjujemo plasti iluzij in se vračamo k svojemu bistvu.
💚 Je odgovornost in je ljubezen.

Vprašanja za refleksijo (povabilo v razmislek, čutenje, zapis):

✨ Katere plati sebe še nisem popolnoma sprejel/a, in kako lahko razviješ več sočutja do teh delov svojega bitja?

✨ Kje v svojem življenju se počutiš najmanj avtentično, in kaj bi moral/a spremeniti, da bi živel/a bolj v skladu s svojo resnico?

✨ Kako lahko danes izraziš ljubezen do sebe skozi majhne vsakodnevne izbire in dejanja?

A si vzameš čas za radost?

V tem hitrem svetu, kjer sekunde bežijo kot veter, in življenje hiti mimo, kot da bi želelo ubežati lastni senci, pogosto pozabimo na tiste drobne, neprecenljive trenutke radosti, ki se skrivajo v vsakodnevnih stvareh,

🌿 Pomisli, kdaj si nazadnje zavestno vdihnil vonj sveže skuhane kave ali se ustavil, da bi poslušal šepet vetra med krošnjami dreves?

Te majhne stvari, ki so tik pred nami, pogosto spregledamo, ker smo preveč zaposleni s hitenjem naprej. Pa vendar je prav v njih skrita tista magija, tista čudežna moč, ki nas lahko napolni s srečo, če si le dovolimo.

🍀 Sreča ni v velikih dosežkih ali v pričakovanju nečesa velikega, ki bo nekoč morda prišlo... Sreča je tu in zdaj, v trenutku, ko si dovolimo začutiti lepoto, ki nas obdaja!

Ko se nasmehneš neznancu na ulici...
Ko čutiš toplino sončnih žarkov na svoji koži...
Ko se pohecaš s teto na blagajni...
Ko bosonogo zakorakaš po potoku...
Ko na križišču opaziš modela v avtu, s kakšnim navdušenjem prepeva...
Ko v tišini sediš in poslušaš svoje lastno dihanje...

🌻 To so trenutki, ki nas lahko napolnijo z neizmerno radostjo. Majhne stvari, ki so v resnici velike, če jih le opazimo in jim damo vrednost.

Vsakodnevna hvaležnost je tisto, kar nas prizemlji in nas poveže s tistim globljim delom nas samih.

❗️ Ko se ustavimo in zavestno opazimo lepoto okoli sebe, začnemo opažati, kako smo povezani z vsem, kar nas obdaja. Vsaka ptica, ki poje, vsak cvet, ki se odpre, vsak oblak, ki pluje po nebu – vse to so čudeži, ki čakajo, da jih opazimo in se jim poklonimo...

In da ti pokloni ne odbrzijo mimo nas neopaženi, te povabim, izzovem v radost in čudenje:

✨ Katere majhne radosti danes lahko zavestno opaziš in jih sprejmeš v svoje srce?
✨ Kako lahko v svojem vsakodnevnem življenju bolj redno vnašaš občutek čudenja in lahkotnosti?

"Telo se spominja, kosti se spominjajo, sklepi se spominjajo, še mezinec se spominja ❗

Spomin je v obliki podob in občutkov spravljen v celicah. Ob pritisku, stisku ali že lahnem dotiku mesa pricurlja kot voda, ki primezi iz namočene gobe.

Omejevati lepoto in vrednost telesa na nekaj, kar ne dosega tega veličastja, pomeni prisiliti ga, da živi brez duha in oblike, ki mu pripadata, brez pravice do radosti.

Mnenje, da je grdo ali nesprejemljivo, ker ne ustreza trenutni modi, globoko prozadeva naravno radost, ki pripada divji naravi.
..

❗ To seveda ne pomeni, da bi morali zavreči kulturne lepotne ideale, vsekakor pa bi morali zarisati širši krog, ki bi zajel vse vrste lepote, oblike in delovanja."

Zapisu Clarisse P. Estes dodajam... Ljubi svoje telo. Ljubi se z njim, radostno, strastno, žalujoče, globoko, lahkotno, drhteče... Naužij se telesne sreče.

Drago Telo, ki nas izstreljuje v izkustva ❤

#

Mi smo tisti, ki jih čakamo.

Med iskanjem, prazaprav poizvedovanjem o “rio abajo rio”, reki pod reko, o kateri piše in govori tudi Clarissa P. Estes (in jo pravzaprav enači z arhetipom divje ženske), sem naletela na prerokbo indijancev Hopi.

Ob branju se pojavi občutek hrepenenja po nečem kar je bilo, je in bo, pa vendar smo ta spomin oz. vedenje v duhu današnjega časa potisnili v ozadje.

Toplina v prsnem košu, solzne oči… in hrepenenje, ki naj opolnomoča, da… Mi smo tisti, ki jih čakamo!

💫 Vabljen/a k branju:

You have been telling people that this is the Eleventh Hour, now you must go back and tell the people that this is the Hour. And there are things to be considered…

Where are you living?
What are you doing?
What are your relationships?
Are you in right relation?
Where is your water?

Know your garden.
It is time to speak your truth.
Create your community.
Be good to each other.
And do not look outside yourself for your leader.

Then he clasped his hands together, smiled, and said, “This could be a good time! There is a river flowing now very fast. It is so great and swift that there are those who will be afraid. They will try to hold on to the shore. They will feel they are being torn apart and will suffer greatly. Know the river has its destination. The elders say we must let go of the shore, push off into the middle of the river, keep our eyes open, and our heads above the water.

And I say, see who is in there with you and celebrate. At this time in history, we are to take nothing personally, least of all ourselves. For the moment that we do, our spiritual growth and journey come to a halt.

The time of the lone wolf is over. Gather yourselves! Banish the word ’struggle’ from your attitude and your vocabulary. All that we do now must be done in a sacred manner and in celebration.

We are the ones we’ve been waiting for.

--Hopi Elders' Prophecy, June 8, 2000

(awakin.org, avtor grafike neznan)

Dan preživet v gozdu ni nikoli izgubljen!

🙌 Can I get an Amen? 🙌

Whoop whoop 😎

Svet oropan stika s sabo = svet oropan sočutja!

❗️ Kaj se zgodi, ko na ljudi pogledamo kot na objekte, ki so tam, da jih uporabljamo in da zadovoljujejo naše potrebe? In če razširim… kaj se zgodi z živalmi, rastlinami, zemljo na kateri živimo?

Izkoriščanje, vojne, opustošenje, masovna potrošnja, neenakost.

❗️ Kaj se zgodi, ko objektificiramo lastno lastno telo, meso, duha in bit? Oropamo se, izkoriščamo se do izgorelosti, ne čutimo se, ne ljubimo se.

Ko ne čutimo sebe, ne čutimo drugih. Izgubimo sposobnost empatičnega delovanja.

🤔 Pomisli… ko si v stresu in divjaš, divjaš proti cilju na vse pretege, neozirajoč se na sočloveka, sobitje. Sodoben način življenja nas z objektivizacijo vsega kar nas obdaja pahne v to, da pozabimo na vse na etične in moralne vrednote, ki so naravno vgrajene v nas. Stres, otopelost, travma in bolečine, ki jih nosimo terjajo davek… Prizadanejo nas in mi prizadanemo druge.

Nihče ni svetnik. Smo pa ljudje. Imamo možnost izbire. Odpustiti sebi in drugemu. Imamo možnost izbrati skozi katera očala bomo pogledali nase, na sočloveka, na svet.

Izberi očala sočutja, vrni se k sebi v telo. Vračaj se znova in znova! K sebi, k sebi, k sebi!

Od tam vodi pot… k sočloveku, k ljubezni ❤️

Ko se odločimo resnično prisluhniti svojemu občutkom in čustvom, odpremo vrata celotnemu spektru... In ko se odpremo enemu, se odpremo vsem.

🌼 Nemogoče je izbirati samo radost in izključiti žalost; sprejemanje enega pomeni sprejemanje vseh. To je bistvo čustvene zrelosti in notranje rasti.

🌸 Ključ do resnične preobrazbe je prav v tej ranljivosti – ko si dovolimo čutiti, prepoznati in izraziti vsako čustvo.

✨ Ne boj se svoje žalosti, jeze ali strahu; vse so del tvoje zgodbe, tvojega potovanja do avtentičnega sebe...

💕 Sprejmi jih z ljubeznijo in sočutjem, kajti le tako lahko dosežeš resnično notranjo harmonijo in mir.

❗️ Če imaš težave s prepoznavanjem svojih čustev in občutkov, pomaga, če si narediš seznam osnovnih čustev (npr. jeza, strah, veselje, ljubezen, sram, krivda) in se vprašaš, h kateremu se nagibaš v tistem trenutku, kaj občutiš. Že samo poimenovanje občutkov in čustev lahko zelo pripomore k čustveni rezbremenitvi.

P.S.: Če želiš svoja čustva in občutke raziskovati dalje, jih naslavlajti v odnosu in varnem okolju, sem tu zate ✨

̌uječnost

"Pripravljen sem bil vedno pustiti vse za seboj, da sem še lahko hodil po poti, za katero sem čutil, da me kliče." (Nejc Zaplotnik)

✨ ... in ko pokliče pot k sebi, se odzoveš. In vedno pokliče ob ravno pravem času.

💫 Ko se odločiš slediti sebi, vedi, da nisi sam/a. Tu sem zate... Ker verjamem vate, v nas in v stvarstvo, ki nas obdaja! 💚

̌uječnost

𝑻𝒆𝒌𝒔𝒕𝒖𝒓𝒆 𝒅𝒐𝒕𝒊𝒌𝒂 𝒊𝒏 𝒔𝒌𝒓𝒊𝒗𝒏𝒐𝒔𝒕𝒊 𝒕𝒆𝒍𝒆𝒔𝒏𝒆𝒈𝒂 𝒔𝒕𝒊𝒌𝒂.

Kaj se zgodi, ko se dlake postavijo po konci…
Kaj mi prija, ko se tvoja kože moje ovija…

Kako iščem sočne koščke sestavljanke…
Kako opuščam besedne traparije in iščem… telesne norčije.

Kličem te, vabim te, ti naredim prostor, da me požgečkaš in pockrljaš… me poživiš in… ohhh, kako mi pristojiš!

😍 𝑫𝒓𝒂𝒈𝒊…

Všeč mi je najin pavšal v deželi medu in mleka.
… ker mi paše.
In to je dovolj!

✨ Kje pa ti dopustuješ z užitkom? ✨

Avtentičnost. Beseda, ki jo dandanes na široko uporabljamo, včasih tudi zlorabljamo. Zdi se trendovska, privlačna in v današnjih časih tudi profitabilna.

❓ Ampak kaj pa pravzaprav zares pomeni?

Avtentičnost je v SSKJ-ju opredeljena kot lastnost, ki pripada nekomu, ki je avtentičen. Biti avtentičen pomeni biti pristen, izviren in verodostojen (fran.si 2014).

➡ S pojmom avtentičnosti so se ukvarjali tudi veljaki psihologije in človeškega doživljanja, kot so Heidegger, Yalom, Rogers in Winnicot.

💫 Skupno jim je to, da so avtentično vedenje povezovali s smislom do življenja in blagostanjem (kakovostjo življenja), ki pa izvirata iz človekovih samospoznavnih procesov.

V pojmu avtentičnost se torej skriva maksima "spoznaj samega sebe".

In od tu sledi še povabilo, da deluješ v skladu s tem 💪

✨ Skozi utelešanje svojih vrlin, osmišljeno delovanje, čuječo prisotnost in ljubeče odnose.

🔹Kako pa ti doživljaš avtentičnost?
🔹Kako prepoznaš, da je nekdo avtentičen?
🔹Kako bi se lahko še bolj podprl/la v svoji avtentičnosti?

P.S.: Moja pot raziskovanja avtentičnosti se je pričela v letu 2019, skozi teorijo iz katere je povzeta ta vsebina. Takrat sem namreč pisala diplomsko nalogo, ki sem ji nadela ime Pomen interoceptivnega zavedanja pri plesalcih. V tem delu naslavljam tudi avtentičnost. Kar se tiče praktičnega vidika raziskovanja avtentičnosti, hm... zagotovo nekaj let pred tem, skozi izkušnjo uprizarjanja in opazovanja sebe.

Enostavno je kriviti "opičji um" za našo nenehno tesnobo. Kaj ko bi se od uma spustili, vrnili v srce. Pot k svobodi zahteva spust v telo, v tesnobno "opičje srce".

➡ Svetu prepojenemu s patriarhalno duhovnostjo je ljubše, če se občutkom povsem izogibate in se osredotočate na um.

Vendar to ne deluje, saj so travme, ki izvirajo iz telesa, shranjene v telesu. FACT!

❗ In čas je, da jih začnemo od tam tudi naslavljati.

Podporno, ljubeče in vztrajno.

Za svobodo! ✊💕✨

“𝘚𝘪𝘵 𝘸𝘪𝘵𝘩 𝘪𝘵.

𝘌𝘷𝘦𝘯 𝘵𝘩𝘰𝘶𝘨𝘩 𝘺𝘰𝘶 𝘸𝘢𝘯𝘵 𝘵𝘰 𝘳𝘶𝘯.
𝘌𝘷𝘦𝘯 𝘸𝘩𝘦𝘯 𝘪𝘵'𝘴 𝘩𝘦𝘢𝘷𝘺 𝘢𝘯𝘥 𝘥𝘪𝘧𝘧𝘪𝘤𝘶𝘭𝘵.
𝘌𝘷𝘦𝘯 𝘵𝘩𝘰𝘶𝘨𝘩 𝘺𝘰𝘶'𝘳𝘦 𝘯𝘰𝘵 𝘲𝘶𝘪𝘵𝘦 𝘴𝘶𝘳𝘦 𝘰𝘧 𝘵𝘩𝘦 𝘸𝘢𝘺 𝘵𝘩𝘳𝘰𝘶𝘨𝘩.

𝘚𝘪𝘵 𝘸𝘪𝘵𝘩 𝘪𝘵.

𝘏𝘦𝘢𝘭𝘪𝘯𝘨 𝘩𝘢𝘱𝘱𝘦𝘯𝘴 𝘣𝘺 𝘧𝘦𝘦𝘭𝘪𝘯𝘨.”

…

Ostajam. Se vračam k temu zapisu, ki me je našel davno tega… ko sem bila pripravljena. Ostati. Se vračam in ostajam, zase in za druge.

Ostajam tudi s svojimi “filingi”, občutki. Včasih je težko, a bilo je še težje… Včasih.
.. A včasih je bilo tudi lažje. Ker ni bilo potrebno.

Pa vendar se z namero za avtentično življenje zgodi to, da na vrata potrkajo tudi občutki žalosti, sramu, obžalovanja in nevrednosti. Brez teme ni svetlobe si rečem...

In vztrajam, sočutno in čeprav bi se najraje skrila pred svetom in svojo senco, ki prinaša te darove... Vztrajam.

Sedim z žalostjo in njeno klapo ter poslušam, opazujem...

In v tem iščem lepoto. Kljubujem svetu, ki mi ravno to prepoveduje…

Slabi občutki, negativne emocije.
Kako živeti v svetu večne pozitivnosti, “nahajpani” od sreče, ki leze iz vseh lukenj?

Zame to nima smisla. Lahko bi rekla da je polovičarsko in hinavsko. Fejk. Lahko bi rekla, da zanika našo naravo, tisto v nas in tisto s katero bivamo, ki nas obdaja. Saj vseeno. Vse je eno.

In občutki so. Pusti jim, ostani z njimi… ko je težko, ko je lepo, ko zgolj je… Lepota.

Usedi se. In jaz bom sedela s teboj.

❤️

̌uječnost