Marijana Hribar - spremljevalka umirajočih in njihovih svojcev

Prepozno je pretirano krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, katerim so namenjene, naj nam ostanejo v spominih vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik.

Ker to ni (le) knjiga o umiranju in smrti, temveč je knjiga o žareči ljubezni. O ljubezni, ki nas hrani z upanjem, da je vredno izkušati polnino bivanja vsak sleherni trenutek, zdaj in tukaj, vse do zadnjega izdiha, ko se zapro veke, pod katerim zaspi enkratno človeško vesolje. Je pomembno duhovno delo, spisano v času minevanja kot dialog z večnostjo. Z jasnim sporočilom: delo na sebi je do smrtnega konca naše glavno opravilo. Brez zavesti o tem in brez občutenja presežnosti lepote ga ne moremo dobro opraviti. (M.K.)

Pomen odpuščanja ob koncu življenja

"Opraviči se bratu/sestri!"
Vsi se spomnimo tovrstnih navodil iz otroštva. Mrmraje smo se opravičili, se na hitro objeli in nato nadaljevali z igranjem. Starši te trenutke izkoristijo za učenje obredov odpuščanja. Pogosto gre gladko, ker so kršitve otrok majhne – brez trajnih posledic.
Ko morajo odpuščati odrasli, pa se zadeve zapletejo. Kršitve so večje. Leta bolečin in zamere je težko odmisliti. Vendar ne glede na to, kako težko je, je odpuščanje pomemben del zdravljenja in odpuščanja ob koncu življenja, saj lahko obema stranema zelo koristi.

Vsi, ki smo vsakodnevno vpleteni v življenja in dogajanja umirajočih oseb lahko potrdimo, kako močna je bolečina nerešenih konfliktov in kakšna je moč odpuščanja ob koncu življenja. Vidimo vznemirjenost, ko odtujeni družinski član prime roko njihove neozdravljivo bolne ljubljene osebe. Vidimo tudi razbito srce, ko ljubljena oseba noče sprejeti klica njihovega umirajočega sorodnika.

Včasih so razlogi za zavrnitev odpuščanja razumljivi, na primer pretekla zloraba, težave z odvisnostjo ali zapuščenost. Toda tudi v teh težkih situacijah je za ranjeno stran vredno odpuščanje ob koncu življenja.

Kako odpuščanje pomaga?
Dejanje odpuščanja prinaša nagrade za vaše duševno in fizično zdravje. Kljub klišeju »odpusti in pozabi« to v večini primerov ni realno. Odpuščanje ne pomeni pozabe ali opravičevanja dejanj. Pomeni pa, da opustite zamere, jezo in grenkobo, ki so jih ta dejanja prinesla v vaše življenje.

Odpuščanje ni vedno enostavno. Morda boste potrebovali podporo terapevta, ki vam bo pomagal pri krmarjenju s kompleksnimi čustvi, ki jih občutite. Morda boste morali velikokrat odpustiti. Vedite pa, da opuščanje te negativnosti zmanjšuje tesnobo in stres, zmanjšuje simptome depresije, izboljša imunski sistem, izboljša vaše duševno zdravje, omogoča bolj zdrave osebne odnose.

Ko se oseba, ki vas je prizadela, bliža koncu življenja, čas postane pomemben dejavnik. Če ste sposobni ponuditi odpuščanje, boste morda ugotovili, da vam bo to koristilo bolj kot njim, saj ste osvobojeni zamere in morebitne prihodnje krivde, ker ste stvari pustili neizrečene.

Ko se odpuščanje ne zgodi
Čeprav odpuščanje koristi vsem stranem, ga ne moremo izsiliti. Posamezniki, ki so bili prizadeti, morajo do odpuščanja priti pod lastnimi pogoji. Pot odpuščanja lahko začnete tako, da se iskreno opravičite osebi, ki ste jo prizadeli, in prevzamete odgovornost za svoja dejanja tako, da se iskreno opravičite, ponudite razlago, zakaj se je to zgodilo in kako bi lahko to popravili.

Pomembno je da ima oseba, ki ji je bila storjena krivica možnost da izrazi, kako je vse to vplivalo nanjo in kakšne občutke je ob tem doživljala. To je težko slišati, vendar je nujen del procesa.

Tudi če se iskreno opravičite in poskušate popraviti napako, vam prizadeta oseba morda ne bo odpustila. Čeprav je to težka izkušnja, je odpuščanje potovanje in lahko pride pozneje. Slediti morate osebi, ki je bila prizadeta in ji dati prostor, ki ga potrebuje.

Morda ste tudi v situaciji, ko ne morete neposredno govoriti z nekom, ki ste ga prizadeli s svojimi dejanji, lahko pa da tudi oseba, ki ste jo prizadeli, noče komunicirati z vami. V takih primerih morate iskati samoodpuščanje. Smo le ljudje. Delamo napake – včasih velike napake. Če smo sami pri tem nemočni, je vsekakor vredno, da si na poti samoodpuščanja poiščemo pomoč ustreznih strokovnih delavcev.

Naj se nikoli več ne ponovi.....

... Prizgala jo bom v parku, ob stari klopci na robu.
Tam je od nekdaj posedal, tam se je druzil z golobi...
Fant, ki odsel je ponoci po svoji usojeni poti.

Nikoli ne bo nihce vprasal,
kaj so mu vzeli, kaj dali...
Nikoli ne bo nihce vedel, kaj si morda je kdaj zelel ...

Imel je nebo nad Ljubljano,
imel je oblake in veter,
imel bo zdaj drobceno zvezdo,
imel bo tam klopco in cesto ...

Danes bom sveco prizgala... A ne bom je prizgala le njemu ...
Prizgala jo bom tudi zase ...
Prizgala jo bom tudi zate.
Prizgala jo bom, naj nam sveti.
(F.Lainscek)

Židovsko pokopališče v Dolgi vasi

Dolga vas pri Lendavi ali prekmursko Duga ves je manjše naselje, ki spada v Občino Lendava. Leži na meji z Madžarsko. Naselje je poznano po judovskem pokopališču, ki je edino tovrstno ohranjeno pokopališče v Sloveniji. Je edino judovsko pokopališče v Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno. Na nagrobnikih, ki so obrnjeni proti Jeruzalemu, so tipična judovska imena v latinski in hebrejski pisavi.
Pokopališče je negovano in urejeno, čeprav potomcev lendavskih Judov že dolgo ni več. Tako tudi ni veliko kamenčkov, ki jih Judje namesto rož in sveč polagajo na grobove.

Ob smrti je človek to, kar v svojem bistvu je. Takrat ni več pomemben položaj, brez vrednosti je njegovo bogastvo. Dragoceno pa ostane to, kar je v svojem življenju naredil dobrega, zaradi česar je svet postajal lepši. Tega se spominjamo ob prvem novembru. Ob tem prazniku na poseben način doživljamo, kako smo živi in mrtvi povezani med seboj. Če se tega zavedamo, nam je morda to spodbuda, ko se odločamo, kako bomo živeli. In naj ne bo to spodbuda enkrat na leto, na dan spomina na mrtve - spominjajmo se nanje celo leto.

31.10.2022 Pokopališče Blejska Dobrava