Psihoterapija in svetovanje, Anamarija Štiherl s.p.

Dr. Oravecz, še eden izmed dragocenih učiteljev, od katerih sem se imela priložnost učiti, hvala!

Tudi tokrat, priporočam branje.

Dr. Robert Oravecz: "Kot pri vseh drugih zadevah gre tudi pri zakonu o psihoterapiji le za politiko, človeški egoizem in denar" Kot pri vseh drugih zadevah gre tudi pri zakonu o psihoterapiji le za politiko, človeški egoizem in denar.

Malce daljši, a izredno dragocen, intervju. Priporočam branje. 🤓

Dr. Miran Možina: "Pomirjevala in antidepresivi ne zdravijo, le blažijo simptome, vzroki pa ostajajo nepojasnjeni in nenagovorjeni." - Iskreni Dr. Miran Možina je psihiater, psihoterapevt. V intervjuju je povedal, kaj storiti in kam se obrniti, če nas muči depresija, anksioznost, psihoza ... in druge duševne težave.

Občutka varnosti ne zagotavlja samo odsotnost nevarnosti oziroma občutka ogroženosti, pač pa ga zagotavlja občutek povezanosti, čustvene uglašenosti oziroma povezanosti in bližine v odnosih.

Današnja družba in tempo življenja nam otežujeta in nas odvračata od zadovoljevanja vseh teh temeljnih čustvenih potreb znotraj odnosov. V vsej noriji pozabljamo na to, da smo odnosna bitja in da zavoljo psihofizičnega zdravja potrebujemo tudi zdrave odnose. Za odnose je v današnjem času izredno malo prostora, narcisistična družba nas usmerja v individualizem in nas vrednoti na podlagi uspešnosti, bolj kot ne v poslovnem svetu. Prostora za biti človek je premalo, osamljenosti pa je posledično čedalje več. Računalniki, tablice in telefoni oziroma socialna omrežja ne zmorejo nadomestiti pristnega človeškega stika, odnosov, za to se moramo kot družba vprašati, kam vse skupaj vodi in kaj lahko kot posamezniki naredimo za to, da vsaj v našem socialnem krogu naredimo razliko. Začne se pri vsakemu izmed nas, v prvi fazi moramo stopiti v stik s samim seboj, razviti empatičen in negujoč odnos do sebe in potem to dati še v svet, v preostale odnose. Osamljenost se zdravi s poglabljanjem odnosa s samim seboj in drugimi. Poglabljanje odnosov pa nam omogočajo ranljivost, sprotno oziroma konsistentno izražanje, aktivno oziroma namerno poslušanje in skrb za sebe in druge. Dodajmo svoj prispevek k bolj prijazni in empatični družbi. ✨

Izredno pomemben in ključen del našega poklica, SKRB ZA SEBE.

Čudovit zapis predrage kolegice psihoterapevtke Nine Grudina VitaVera - Psychotherapy, Mindfulness & Perinatal support, v katerem se tudi sama zelo najdem.

Tako kot o skrbi za sebe učimo svoje kliente, moramo tudi sami najti načine, ki nam omogočajo predelavo, spuščanje, razbremenitev in vrnitev nazaj k sebi. Izgorelost je vse prepogosta, tudi v našem poklicu in se mi zdi pomembno o tem govoriti in to temo osvetljevati.

Najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavljajo klienti (in ostale radovedne duše), je KAKO PA TI POSKRBIŠ ZA TO, DA NE NOSIŠ DOMOV PROBLEMOV TVOJIH STRANK? Kako se izogneš temu, da te preplavijo vsebine, ki jih odpiraš s klienti? Kako razmejuješ svoje delo od osebnega življenja?
Odgovor navadno ni tako enostaven. Razmejevanje terja veliko truda in predvsem zavestne odločitve. Gre za trening, ki traja že leta in leta.
Na začetku je bilo mnogo težje, saj sem si vse jemala tako zelo k srcu, zgodbe ljudi so mi veliko dajale misliti in moje telo še ni bilo sposobno sprotne regulacije. Takrat so mi ogromno pomagale dolge vožnje iz Ljubljane (kjer sem izvajala psihoterapevtska srečanja) do Gorice. Včasih z glasbo, včasih s tišino, a vedno sama s sabo. V tisti dobri uri sem predelala dan, se umirila, sprostila svoje telo. Nato še doma pod tušem tudi simbolično oprala iz sebe vso nesnago.
Zdaj, ko delam v lastni praksi blizu doma, ni več dolgih voženj. Mi je pa vseeno pomembno, da ne letim iz ambulante direktno domov k družini. Rabim en vmesni čas, da se moji možgani in moje telo na nek način resetirajo. Poleti sem po koncu službe šla v naravo, največkrat tečt. Pozimi so bolj aktualni treningi v fitnesu. Poslušam svoje telo - če mi ne paše takšna vrsta vadbe, grem samo hodit, se malce raztezam ali preprosto le meditiram. Praksa čuječnosti je zame steber ponovnega vzpostavljanja stika s sabo, po tem ko sem bila kot psihoterapevtka v bližnjem stiku z drugimi. Vrača me nazaj vase.

Dolgo, predolgo nisem spisala nobene objave. Zadnje leto je bilo leto sprememb, rasti, zaključevanj, novih začetkov, tako na zasebnem kot tudi na poslovnem področju, leto polno dela in za vse to sem neizmerno hvaležna. Je pa res, da sem socialna omrežja zaradi zgoraj napisanega posledično dala malce na stran, preprosto je zmanjkalo prostora in časa.

Spodaj zapisano je ena od ključnih nalog vsakega starša oziroma skrbnika. Naloga nas odraslih je, da pomagamo otrokom regulirati njihova notranja stanja (živčni sistem), ki so velikokrat preplavljajoča in preintenzivna, da bi jih otroci zmogli zregulirati sami. Samoregulacije jih moramo naučiti mi odrasli, a v prvi fazi moramo biti v tem dobri tudi sami. Otroci so ogledalo staršev, posvojijo naš psihični aparat, predvsem v prvih letih življenja je mama kot zunanji psihobiološki regulator otrokovega živčnega sistema.

Dojenček se nezavedno ves čas odziva na mater. Zaznava njen mišični tonus, bitje srca, obrazne izraze, ton glasu in še mnoge druge stvari. Večino od tega zaznava že v trebuhu, ko pa pride na svet, se njegov senzorični sistem razširi še na zunanje okolje. Dojenčka zato včasih premočni dražljaji iz okolja vznemirijo. V takšnih primerih potrebuje mamo, varen objekt navezanosti, ki dojenčka zna pomiriti.

Če se mati ne odziva primerno, kar se lahko dogaja, če je depresivna, anksiozna, obupana, ima nizko samospoštovanje ali druge psihične težave, to lahko negativno vpliva na razvoj dojenčka. Če dojenček ne prejema empatičnega odziva, lahko doživlja velik stres. Njegovo telo izloča preveliko količino kortizola, kar se dogaja ob stresu in to lahko negativno vpliva na dojenčkov psihični, mentalni in telesni razvoj.

Pomembno je torej, da je mati zdrava, tako čustveno, mentalno kot telesno, saj le tako lahko nudi otroku varno zatočišče za razvoj.

Vloga starša je precej bolj kompleksna in večplastna, kot si jo mogoče predstavljamo. V prvi fazi je pomembno negujoče delo na sebi, saj smo le tako lahko v odnosih bolj polno prisotni, odzivni in uglašeni. 🪴💫

Travma in zakaj je predelava travme smiselna

Kot opozarja Peter Levine, utemeljitelj enega najsodobnejših pristopov psihoterapije travm – somatskega doživljanja, dogodek sam po sebi ali zgodba, ki si jo pripovedujemo o dogodku, ne določata stopnje travmatiziranosti, temveč je ta povezana s sposobnostjo našega živčnega sistema za nadaljnje fleksibilno delovanje. Samoregulacijske zmožnosti živčnega sistema so odvisne od zgodnjega razvoja – ali smo odraščali v varnem, skrbnem, ljubečem okolju. Prav tako je pomembna podpora, ki smo je ob šok dogodku oz. dogajanju deležni od drugih ali v skupnosti. Zgodnje razvojne travme – nezadovoljene razvojne potrebe iz najzgodnejših obdobij (npr. po uglašenem stiku) – ko se je naš živčni sistem z možgani šele oblikoval, imajo načeloma najgloblje in najbolj trajne posledice.

Posledice travme so tako fizične in se kažejo npr. na ravni živčnega sistema, možganskih funkcij, kakor tudi duševne, odnosne, vedenjske. Slednje se kažejo na različne načine, npr. kot negotovost vase, toksična samokritičnost, nezmožnost postaviti se zase, nezaupljivost do drugih itd. Travmatiziranost lahko opazimo tudi v telesnem videzu, npr. v obliki napetega, rigidnega telesa – kot da bi bilo v oklepu ali pa mlahavega, nekoordiniranega telesa.

Travmatične spomine pogosto avtomatsko potlačimo (oz. se ti zabeležijo le kot impliciten spomin), kljub temu pa se ti oglašajo – npr. počutimo se tesnobne, panične, ogrožene, jezne ipd. Travmatiziranost se včasih pokaže šele čez čas v obliki nerazložljivih fizičnih simptomov, sanj ali določenih reakcij v okoliščinah, ki (nezavedno) spominja na travmatizirajočo situacijo. Običajne situacije tako lahko v nas vzbudijo alarmantno visoke ravni strahu in različne druge odzive, ki so resnično pretirani glede na okoliščine. Recimo nekdo lahko povzdigne glas ob nekem nesoglasju ali nam ne nameni ustrezne pozornosti, v nas se pa s polno silo sproži teror ran iz otroštva in pademo v občutke nemoči, depresivnosti, obupa, takorekoč v črno luknjo. Ali pa smo kot minsko polje in eksplodiramo, postanemo agresivni.

Tipičen odziv, značilen za travmatiziranost, je tudi, da otopimo svojo občutljivost do telesnih občutkov in čustev. Lahko se tako oddaljimo od občutenja svojega telesa (disociiramo) in celo življenja kot takega, da se nam zdi, kot da se opazujemo od zunaj. Pri tem si lahko pomagamo tudi z najrazličnejšimi substancami (alkohol, droge itd.), dejavnostmi (da, tudi z deloholizmom ali ekstremnimi športi) ali si prizadevamo nadzirati svoje občutke s pomočjo stradanja ipd. Vendar bolečina in strah ne mineta, skrivata se v ozadju in vsake toliko časa prevzameta krmilo.

Kot pravi Peter Levine, avtor metode zdravljenja travm somatsko doživljanje, v knjigi Kako prebuditi tigra: »Travma je življenjsko dejstvo. Vendar ni nujno, da je dosmrtna obsodba. Ne samo da je travmo mogoče ozdraviti, temveč je lahko ob ustreznem vodstvu in podpori tudi preobražajoča. Travma ima potencial, da postane pomembna sila za naše psihološko, socialno in duhovno prebujenje ter razvoj.«

Otroci morajo biti v prvi fazi otroci, da lahko kasneje v življenju, ko je čas za to, pripravljeni vstopijo tudi v druge vloge.

OSAMLJENOST

Nekaj o osamljenosti sem že spregovorila v eni izmed prejšnih objav, a se mi je spodnji zapis zdel kot odlična priložnost, da o njej spregovorim ponovno. Praznično vzdušje oziroma "veseli december", čas praznovanj, obdarovanj in druženj lahko pri posameznikih pogosto intenzivira neprijetne in težke občutke, kot je občutek osamljenosti. Toksična pozitivnost, vzhičenost in veselje, ki se v tem obdobju na nek način pričakuje in "zahteva" lahko posameznike spravi v še večjo stisko, saj je njihovo počutje drugačno od pričakovanega in se poleg osamljenosti posledično pogosto srečujejo še z občutkom krivde in sramu, saj ne ustrezajo normi oziroma pričakovanjem okolice.

Zagotovo se v tempu sodobnega življenja občutek osamljenosti povečuje in zavzema povsem nove razsežnosti. Pojavlja se v vseh družbenih slojih, kulturah, starostnih skupinah, enakovredno je prisoten med spoli, a o tem občutku še vedno težko spregovorimo. Sodobni način življenja podpira osamljenost. Povečuje se individualizem in usmerjenost vase, obenem pa se zmanjšuje vrednost pristnih medosebnih odnosov, to pa v človeku kot odnosnemu bitju sproža notranji konflikt. Ljudje smo namreč družabna bitja, ki se v odnosu z drugimi razvijamo, rastemo in zadovoljujemo številne za nas pomembne potrebe, ki pomembno vplivajo na našo kakovost življenja.

V različnih obdobjih življenja se lahko vsi srečamo s tem občutkom v obliki kratkotrajnega počutja, na primer ob izgubi bližnjega, ko pogrešamo osebo, ki nam je zelo blizu in je že nekaj časa odsotna. Osamljenost pa je trajno čustvo, ki izvira iz naših zgodnjih odnosov.

Vemo, da se v odnosu razvijamo, bogatimo, oblikujemo občutek o sebi in drugih. Če pa smo imeli izkušnjo, da je lahko čustven odnos z bližnjim nevaren in v nas povzroča bolečino, razočaranja, prizadetost, lahko sklepamo, da je bolj varno, če se umaknemo in ohranjamo varno distanco. Tovrstno ravnanje nam je bilo ob takšnih negativnih izkušnjah v pomoč, da smo se zaščitili pred čustveno bolečino, v splošnem pa prinaša umik iz odnosov ali odnose na varni razdalji. To lahko začutimo tako, da se počutimo osamljeni tudi takrat, ko smo v krogu družine, v partnerskem odnosu, med prijatelji, kjer ne čutimo globlje, notranje, čustvene povezanosti. V nas se prebujajo občutki praznine, žalosti, nemoči, obupa, zapuščenosti, ki vplivajo na razvoj nizke samopodobe, občutke manjvrednosti, nezaupanja do ljudi, težave z vzpostavljanjem ter ohranjanjem intimnih ali prijateljskih odnosov.

Čutiti in se zavedati občutkov osamljenosti je dragoceno, saj nam sporočajo, da v odnosu z drugimi nekaj pogrešamo, in nas vabijo k zadovoljitvi potrebe po pristnem medčloveškem odnosu. Pomembno je, da jih ozavestimo in usmerimo svojo energijo v spremembo obstoječega počutja.

Tudi, če se sami ne soočamo s tovrstnimi občutki, pa bodimo pozorni na našo okolico. Bodimo odprti in sočutni drug do drugega, do prijateljev, sorodnikov, ljudi, ki so nam blizu. Včasih je dovolj že to, da osebo opazimo in si za njo vzamemo nekaj časa ter ji prisluhnemo in nudimo pristen človeški stik. Stiska osamljenosti je del našega vsakdana, prav je, da o tem odkrito govorimo in smo na to pozorni vse dni v letu in ne samo v času praznikov.

Jorge Bucay in njegove zgodbe.

https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/navdihujoca-zgodba-ki-daje-upanje-vliva-pogum-in-vodi-v-smer-razmisljanja-o-ujetosti-v-lastne-okove/

Navdihujoča zgodba o slonu, ki daje upanje (Jorge Bucay) Preberite navdihujočo zgodbo o slonu, ki se vse življenje ne osvobodi količka, na katerega je priklenjen. Zakaj? Uspešni argentinski pisatelj Jorge Bucay…

🦋

V procesu zdravljenja se poleg prijetnih občutkov (ki nam jih delo na sebi prinese) srečujemo tudi z občutki žalosti, krivde, jeze, strahu in tesnobe, predvsem ob trenutkih realizacije oziroma ob uvajanju sprememb. Se pravi, ko uvajamo potrebne spremembe, se stabiliziramo in opolnomočimo, smo ob enem pogosto tudi žalostni, jezni, nas je strah. Poslavljamo se od starega in spoznavamo novo. Žalujemo. Proces zdravljenja s seboj prinese proces žalovanja. To so povsem zaželjeni in pričakovani občutki in niso znak, da se z nami dogaja nekaj “slabega”, pač pa nakazujejo, da se dogajajo spremembe, da se celimo, da rastemo.

Težave v duševnem zdravju oziroma duševne bolezni so lahko velikokrat na prvi pogled neopazne in zunanji okolici nedoumljive. Posledično ljudje težje razumejo stiske osebe, ki se sooča z duševno boleznijo in jih lahko hitro nevede in nehote z različnimi mnenji in komentarji zmanjšujejo, oseba, ki se z boleznijo sooča, pa posledično dobi občutek krivde in sramu, saj je to kar čuti okolici nerazumljivo in v tem ni slišana.

To, da človeku prisluhnemu, ga skušamo slišati in razumeti ter mu nudimo prostor za izražanje notranjega doživljanja, deluje blagodejnejše kot tisoč nasvetov in mnenj.

Izredno lep opis osebne izkušnje psihoterapevtskega procesa. Predelovanje travmatičnih izkušenj in vzporedno opolnomočenje, iskanje in izgradnja novih funkcionalnejših načinov čustvovanja, mišljenja in vedenja, učenje postavljanja meja, učenje čustvene regulacije in na splošno pot nazaj k sebi-delo na sebi oziroma proces zdravljenja ni vedno lahek in prijeten, je pa izredno dragocen in predvsem vreden. 🤍

Izredno delo, priporočam ogled.

https://wisdomoftrauma.com/movie/?fbclid=IwAR0_fXqH62ISzboRpyqgsp1KGzusIOTcSwHNZiGKxSRWgcc8lXQphEZPG8g

Can our deepest pain be a doorway to healing? - Wisdom of Trauma Watch The Wisdom of Trauma Movie Premiere on June 8-14, Featuring DR. GABOR MATÉ Plus a 7-day teaching series on trauma with leading experts!

Vsak starš svojemu otroku želi le najboljše, predvsem srečo in zadovoljstvo, posledično instinktivno poskuša zakrpati katero koli izkušnjo, ki otroku povzroča bolečino ali jih vznemiri. Tukaj se velikokrat pojavi težava, saj s tem svojemu otroku odvzame priložnost za izkušnjo učenja predelovanja oziroma regulacije čustev in namesto, da bi se otrok naučil zdrave čustvene regulacije, ki mu bo koristila tudi v odraslem obdobju, se nauči, kako čim hitreje neprijetne občutke zatreti.

S tem ne želim reči, da mora starš pustiti otroka v bolečini in žalosti, pač pa z njim skupaj predelati katero koli neprijetno čustvo se pojavi, s tem ga nauči kako pomembna so vsa čustva, ne samo tista prijetna, s tem ga nauči, kako lahko neprijetne občutke regulira in si v prihodnje pri tem pomaga sam, s tem ga nauči, da čustva niso nekaj strašljivega in neobvladljivega, pač pa zgolj informacije, ki nam služijo, da se v življenju in odnosih lažje orientiramo, postavimo meje in poskrbimo za sebe.

VIRTUALNA RESNIČNOST

Virtualni svet ni realni svet. To je svet v katerem so vsi srečni, zadovoljni, močni in samozavestni. Svet v katerem se marsikdo lahko izgubi, počuti manjvrednega, manj pomembnega, manj “normalnega”. Svet v katerem ni prostora za slabo počutje, za dvome in strahove.

Realnost pa je precej drugačna. V realnem svetu so poleg prijetnih očutkov prisotni tudi neprijetni. Smo tesnobni, nas je strah, dvomimo, smo jezni, žalostni, razočarani, občutimo sram in krivdo. Se pravi, se čustveno odzivamo na nam pomembne osebe/dogodke. Virtualni svet nas velikokrat lahko odvrne od sprejemanja in izražanja manj prijetnih občutkov in nam s tem prepreči, da bi te občutke zregulirali, sprocesirali in jim na splošno prisluhnili ter ugotovili, kaj nam sporočajo.

Naj nas virtualni svet ne odvrne od samega sebe, od sprejemanja sebe v celoti, od tega, da si prisluhnemo tudi, ko to ni najlažja in najprijetnejša stvar. Naj nam virtualni svet ne zamegli našega doživljanja sebe in drugih in naj nas ne sili v občutke, ki jih v dani situaciji ne zmoremo čutiti.

PROCES

Psihoterapija je proces, proces skozi katerega rastemo, se spoznavamo in spreminjamo. Preoblikujemo moteče vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja, preoblikujemo jih v nam koristnejše načine.

Skozi proces lahko spoznamo, da določeni odnosi niso to kar smo mislili, da smo v določenih odnosih zaradi ne pravih razlogov. Spraševati se začnemo o našem življenju, o našem smislu, o nas samih. Spraševati se začnemo o naših izkušnjah v različnih odnosih in kako so lahko te izkušnje vplivale na nas oziroma še vplivajo. V stik stopimo z določenimi našimi potrebami, ki so bile v različnih odnosih spregledane, nezadovoljene ali na nek način zanemarjene/zlorabljene. Morda se nam prebudi tudi želja, da bi te odnose popravili, dobili za sebe tisto, kar nam je bilo skozi odnose odvzeto, da bi zadovoljili te potrebe, ki so bile skozi te iste odnose spregledane in zanemarjene.

Skozi proces spoznamo, da smo mi sami tisti, ki lahko zadovoljimo te potrebe, da smo mi tisti, ki si lahko odgovorimo na vsa vprašanja, ki se nam pojavljajo tekom procesa in tekom življenja na splošno, spoznamo, da za to ne rabimo teh istih ljudi, ki so naše potrebe vedno znova spregledali. Naučimo se prepoznavati svoje potrebe, jih izražati in posledično zadovoljevati. Naučimo se biti tukaj za sebe in šele, ko znamo poskrbeti za sebe, takrat lahko boljše poskrbimo tudi za druge.

SKRB ZASE

Ob besedi skrb zase lahko ženske hitro pomislimo na razne kozmetične salone, maske za obraz, maske za lase, urejeni nohti, urejene obrvi, joga, itn. Moški pa ob tej besedi lahko hitro pomislijo na šport, druženje s prijatelji in na dobro pivo. Res je, tudi zgoraj opisane stvari so pomembne in prispevajo k našemu splošnemu dobremu počutju.

A kot so pomembne zgoraj opisane stvari, se je pomembno vprašati, kako skrbimo oziroma kaj delamo za naše duševno zdravje. Kot sem napisala, tudi zgoraj opisane stvari so pri nekaterih pomemben dejavnik, ki prispeva k splošnemu dobremu počutju, a skrb zase je mnogo več kot le to.

Skrb zase ni vedno prijetna, včasih od nas zahteva, da se premaknemo iz svoje cone udobja, da v odnosih postavimo še kako pomembne meje, da se soočimo z neprijetnimi in bolečimi občutki, ki so posledica raznih izgub, da na splošno ne bežimo od sebe in svojih občutkov, pač pa jih sprejmemo in se jih naučimo izražati. Skrb zase ni sebična, pač pa ključna za naše psihofizično zdravje.

ČUSTVA

Ni negativnih in pozitivnih čustev. Oznaki pozitivno in negativno smo jim pripisali mi. Čustva so samo čustva, nekatera so nam prijetna, druga so nam manj prijetna. Čustva so duševni procesi ali stanja, ki odražajo naš vrednostni odnos do zunanjega sveta ali samega sebe.

Doživljamo jih vse od rojstva, vendar so sprva zelo nedoločna, občutimo jih kot prijetno ali neprijetno splošno vzburjenje. Že v prvih mesecih življenja se začnejo oblikovati osnovna čustva, kmalu za njimi pa tudi bolj sestavljena. Za oblikovanje, prepoznavanje ter diferenciacijo čustev in čustvovanja je ključen odnos med otrokom in starši, ki mu s poimenovanjem čustvenih stanj pomagajo prepoznavati in razlikovati med njimi, z odzivi nanje pa omogočijo ali preprečijo, da se čustvovanje ustrezno umesti v njegovo duševnost in doživljanje samega sebe.

Čustva so signali, so informacije in te informacije nam vedno nekaj sporočajo. Za voljo našega duševnega zdravja in psihične stabilnosti je ključno, da se jih naučimo prepoznavati, sprejemati in izražati.

SMISEL

Kaj je moj smisel? Kaj je tisto, kar me v življenju pomika naprej in mi villa upanja? Sem to jaz sam? So to ljudje okoli mene? So to stvari, ki jih rad počnem, stvari v katerih uživam, stvari, ki me sproščajo? Za kakšnimi občutki stremim, kakšne občutke doživljam, ko pomislim na stvari, ki moje življenje osmišljajo?

Kaj so te stvari, kdo so ti ljudje, kaj so ti občutki?

Beseda smisel ima za vsakega posameznika drugačen pomen, smisel vsakega posameznika sestoji iz različnih “sestavin”. Skozi odraščanje se naš smisel spreminja, preoblikuje, zavzame različne vrednote za katerimi stremimo in katere spoštujemo. Zagotovo je notranji mir, osebno zadovoljstvo in občutek ljubljenosti tisti, ki energizira vse nas, ne glede na naše želje in predstave v življenju.

A žal nas življenje lahko nemalokrat preseneti in na našo pot pošlje ovire, nekatere ovire so lažje premostljive, druge težje. V takšnih trenutkih se velikokrat lahko povprašamo o smislu vsega, sploh, ko so na naši poti ovire, ki se nam zdijo pretežke za premostitev. Ko se počutimo, da smo popolnoma sami, da nas v našem trpljenju nihče ne razume, nam nihče ne more pomagati. To so težka obdobja, naporna in neprijetna, a so le obdobja, sepravi, so minljiva. V bistvu so to izkušnje, ki so lahko izredno dragocene, izkušnje iz katerih se lahko največ naučimo o sebi in svojih potrebah. Izkušnje skozi katere rastemo in se razvijamo.

V takšnih trenutkih človek ne rabi veliko, le nekoga, ki ga bo poslušal in slišal, ki mu bo v oporo in mu bo pomagal na poti iskanja rešitve. Vsak od nas ima v sebi svoje vire, svojo moč in orodja za soočanje tudi s težjimi preizkušnjami, predvsem ima vsak od nas v sebi odgovore na vprašanja, ki jih postavlja sam sebi. Včasih je do teh odgovorov le težko priti sam, včasih potrebujemo nekoga, ob kateremu se počutimo varno, razumljeno, slišano in sprejeto, nekoga, ki se nam pomaga dokopati do odgovorov in naše notranje moči. Ko nisi sam, zmoreš več.

SAMOTA IN/ALI OSAMLJENOST

Beseda samota se velikokrat povezuje z osamljenostjo. Prevladuje prepričanje, da so ljudje, ki živijo sami, po večini osamljeni. Pa je temu res tako?

Obstaja velika razlika med samoto in osamljenostjo. Osamljenost ni isto kot biti sam. Samota je čas, ko smo sami s seboj, ko lahko resnično slišimo svoje misli, čustva in svoj dih. Samota je čas, ko se posvetimo sebi, ko okoli nas ni motečih faktorjev, ki bi nas odvračali od samega sebe. Čas, ki ga večina izkoristi za energijski re-fill. Nekateri imajo teh priložnosti več, drugi manj. Nekateri si samote bolj želijo, kot si jo želijo drugi. Nekateri se v samoti boljše počutijo, kot drugi. Skratka, samoto vsak doživlja na svoj način, nekateri jo potrebujejo več, drugi manj. Za nekoga, ki je ni navajen, je samota zagotovo poseben izziv, ki lahko sproži različne prijetne ali neprijetne občutke.

Pri osamljenosti pa ni tako, nihče si ne želi biti osamljen. Pri osamljenosti se oseba lahko počuti samo, četudi je obkrožena z drugimi ljudmi. Osamljenost ne izbira, doleti lahko vsakogar, ne glede na spol, raso, kulturo, družbeni status in starost. Zdi se nam, da smo izolirani od sveta ali od ljudi, s katerimi si želimo stika. Gre za občutek notranje praznine in bolečine.

Osamljenost je pogosto posledica čustvene ranjenosti, zlorabe, zanemarjanja ali pomanjkanja ljubezni in pozornosti v otroštvu. Izkušnje zgodnjega otroštva imajo velik vpliv na razvoj našega lastnega občutka sebe (jaza) in naša poznejša razmerja z drugimi. V kolikor je bilo okolje, v katerem smo odraščali, polno zbadljivk, žaljivk in zavračanj, smo sčasoma razvili mehanizme, ki nas bodo varovali pred ponovno prizadetostjo, mehanizme, ki nas sicer ščitijo, a obenem izolirajo od drugih. Posameznik, ki je bil v svojem zgodnjem otroštvu izpostavljen takšnim okoliščinam, te obrambne mehanizme prinese s seboj v svoje odraslo obdobje in odnose.

Problem osamljenosti je resen, saj lahko pogosto vodi v depresijo. Osamljenost je pasivno stanje. V njem dovoljujemo, da osamljenost vztraja in ničesar ne naredimo, da bi odšla. Nihče si sicer ne želi biti osamljen, velikokrat je težava v tem, da se osamljenosti v resnici zavestno ne zavedamo, ali pa ne poznamo orodij, ki bi nam omogočala njeno predelavo.

Prva stvar, na poti predelave, je zagotovo ozaveščanje osamljenosti in njeno sprejemanje. Sledi izražanje in procesiranje teh občutkov. Izražanje čustev, nam omogoča, da odkrijemo od kod prihajajo in kako so povezana z našim življenjem. Ko uvidimo vzroke, smo sposobnejši uvesti tudi potrebne in željene spremembe.

🤍

MATERINSKI DAN

Veselje in sreča ali žalost in bolečina?

Ah, a danes je materinski dan, pa saj je to samo še en dan enak ostalim!

Je res. Tako kot praznujemo valentinovo, božič, novo leto, ima tudi materinski dan na koledarju posebno mesto. Pravzaprav praznovanje materinskega dne izvira iz leta 1910, ko so ga začeli praznovati v ZDA, v Evropo pa je prišel po prvi svetovni vojni. Vau, zgodovina! Res je, zgodovina s tem zapisom nima prav nobene povezave.

In tako kot se nam tudi ob drugih praznikih prebudijo različni občutki, prijetni ali neprijetni, se nam prebudijo tudi ob materinskem dnevu, ob tem dnevu, ki je enak ostalim. Na radiu že cel teden lahko poslušamo o idejah, s katerimi lahko osrečimo naše mame. V trgovinah se prodaja več cvetja kot običajno. Na socialnih omrežjih se objavljajo slike in različna posvetila.

Praznovanja ponavadi povezujemo z veseljem in prijetnimi občutki na splošno, a je situacija velikokrat ravno nasprotna. Lahko se nam prebudijo žalost, bolečina, osamljenost..

Mogoče naše mame ni več, ali pa je nikoli nismo uspeli spoznati. Mogoče smo sami izgubili otroka, mogoče z njim izgubili stike. Mogoče imamo s svojo mamo slab odnos. Obstaja tisoč različnih scenarijev, zakaj se na ta dan ne moremo veseliti.

A veselje oziroma prijetni občutki niso edini občutki, ki so sprejemljivi in pomembni. Prav tako kot so pomembni prijetni občutki, so pomembni tudi neprijetni. Vsaki nam nekaj sporočajo, oziroma govorijo in prav je, da jih sprejmemo in jim prisluhnemo, mogoče pa nam sporočajo nekaj pomembnega. ❤️

Dobrodošli, da si preberete kaj več.. 🌸

https://psihoterapija-stiherl.si/

Dobrodošli na spletni strani: Psihoterapija in svetovanje, Anamarija Štiherl Psihoterapija in svetovanje Anamarija Štiherl. Odpravite simptome stiske in izboljšajte splošno kvaliteto življenja in medosebnih odnosov.

SPREMEMBE

Vsi si jih v določenem obdobju našega življenja želimo, a zakaj je odločitev za spremembo tako težka?

Sprememba=izguba/poslavljanje. Izguba oziroma poslavljanje od starega in spoznavanje novega.

Se zgoraj napisana enačba čudno sliši? Ja, saj spremembe, ki jih skušamo uvesti sami, ponavadi povezujemo s korakom naprej, z izboljšanjem dane situacije, z izboljšanjem našega življenja. Zakaj bi bile potem takem težke?

Seveda niso vse spremembe, ki nas doletijo, zaželjene (izguba službe, smrt bližnjega, ločitev, poškodbe, pešanje fizične zmogljivosti, upad kognitivnih sposobnosti), to so pravzaprav spremembe, ki se jih vsi bojimo in si jih ne želimo. S seboj prinesejo bolečino, jezo, žalost, strah in seveda proces žalovanja.

A ne žalujemo samo za nezaželjenimi spremembami oziroma izgubami, na nek način žalujemo, oziroma se poslavljamo, tudi, ko so spremembe zaželjene in se za njih odločimo sami.

Kot sem že zgoraj napisala, je sprememba enaka izgubi/poslavljanju. Tega dela se velikokrat zavestno ne zavedamo, a naše nezavedno to še predobro ve.

In to je tisti del nas, ki se spremembam upira in kjub zavestni želji po spremembi, proces odločitve za spremembo otežuje.

KDO SEM JAZ?

Kaj si želim v življenju? Kaj mi predstavlja smisel? Kaj me resnično osreči in kaj prizadane? Kaj so moji strahovi in kaj moje sanje? Kako vplivam na druge in kako drugi vplivajo name?

Vprašanja, ki si jih postavimo malokrat, saj sklepamo, da že poznamo odgovore. Pa jih res?

Živimo v družbi, kjer je naš fokus usmerjen predvsem navzven in to večini odgovarja. Je definitivno lažje razmišljati o težavah in načinu življenja drugih, sami vase pa se zelo težko ozremo.

Velikokrat je v ozadju pomanjkanje zavedanja, da na način kako doživljamo druge, najpogosteje vpliva naš odnos do samega sebe.

IZGORELOST, vse prepogost pojav v današnji družbi.

Izgorelost je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj svojih meja, da bi zadovoljil svoja pretirana pričakovanja in pričakovanja svoje okolice.

Na pojav izgorelosti vpliva več dejavnikov in sicer perfekcionizem, pretirana občutljivost na kritiko, deloholizem, samovrednotenje glede na dosežke, vzgoja s pogojevalno ljubeznijo, preobčutljivost na izgube, zapuščanje, itn..

To ni delovna izčrpanost, pač pa bolezensko stanje, oziroma duševna motnja, ki izhaja iz posameznikove nezmožnosti postavljanja zdravih meja.

Proces izgorevanja poteka v treh stopnjah, ki nastopijo ena za drugo, v kolikor se jih posameznik ne zaveda, oziroma sprememb v svojem počutju in delovanju ne zazna.

Prva stopnja je IZČRPANOST, nato nastopi UJETOST in na koncu pride do sindroma ADRENALNE IZGORELOSTI, za katerega je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije.

Dobrodošli na facebook strani Psihoterapija in svetovanje, Anamarija Štiherl.

Sem specializantka sistemske psihoterapije in diplomantka ter magistrandka psihoterapevtskih znanosti. Izobrazbo sem pridobila na fakulteti za psihoterapevtsko znanost, Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer sem poleg šestletnega študija opravila tudi preko 800 ur prostovoljnega dela v različnih psihosocialnih ustanovah ter 140 ur psihiatrične prakse, za seboj pa imam prav tako tudi poglobljeno osebno izkušnjo.

Proces psihoterapije vidim kot dragoceno izkušnjo iskrenega, empatičnega, varnega in neobsojajočega odnosa, kjer lahko posameznik v varnem okolju stopi v stik tudi s svojimi najglobjimi ranami, si jih pobližje ogleda, jih razišče in spozna, ter jih na ta način tudi poceli in s tem odpravi moteče simptome, ki so zaradi rane nastali.

Psihoterapijo vidim kot proces samospoznavanja, osebnostne rasti, odpravljanja motečih simptomov in na splošno izboljšanja splošnega delovanja posameznika. Je intenziven proces, v katerem je ključni dejavnik psihoterapevtskega procesa odnos med terapevtom in klientom.

Trenutno delujem v okviru Centra za osebnostni razvoj in psihoterapijo v Ljubljani in se pri svojem delu srečujem tako z mladostniki kot odraslimi, ter nudim individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo.

Toliko za sedaj, kmalu pa se vam pridružim še na spletni strani. ☺️