Celostno zdravljenje Sara G. Štefančič

V teh dneh proslavljamo dan, ko sem svojemu možu postala žena.

To je bil dan poln narave, dobre glasbe in toplih pogledov.
Dan, ki se ga z veseljem spominjam in me opominja na zavestno izbiro moškega, ki stoji ob meni.

Imeti to, je enako privilegij, kot pridelana praksa. Dnevno negovanje stika, dotika in bližine.
Brez težav se zavedamo, kako pomembni vsi ti deli življenja so, koliko pa naš vsakdan odslikuje to zavedanje, pa je druga stvar.

Negovanje ideje, da bo odnos ves čas poln iskric je mit zahoda, ki povzroča nemalo bolečine.
Iskrice potrebujejo miren veter in ogenj. Miren veter ustvarja ustaljena rutina, ki omogoča dobro sodelovanje, zaupanje, da deliva skupne odgovornosti in se lahko zaneseva drug na drugega. Komuniciranje o osebnih željah in namerah, ki jih imava za skupno življenje.
Ogenj pa prinašava v skupno vsak sam, iz svoje dobre skrbi zase.
Kaj zbuja in vzbuja mojo živost? Kaj zbuja tvojo? Kje ti najdeš svojo strast in kje jo najdem sama?

V romantičnih začetkih smo lahko ogenj drug drugemu, kasneje pa bomo ogenj negovali s tem, da ne pozabimo nase.
Na to, kar nas dela žive.
Mož gre na motor, jaz plešem ali meditiram, nekdo drug skoči v mrzlo vodo ali si splanira redno masažo.
Moj ogenj je moja skrb in moja odgovornost.
Del njega je namenjen mojemu zdravju, ustvarjanju in udejanjanju in del z veseljem delim. V tem vrstnem redu.

Ko lahko živimo v tem prostoru, ogenj ne ugaša, ampak pridobiva na moči, brez da bi karkoli požgal.

S hvaležnostjo se obračam nazaj v vsa ta pretekla leta in negujem zavedanje, da sem lahko kakršna sem, tudi ali predvsem zaradi ljubezni tega odnosa.

Tako preproste, prisotne in vsakdanje ljubezni. Te, ki neguje in zdravi.

Najbolši prijatelji -
Jutro, jaz, ti in najin hrib.

—

Tega psa sem dobila dan pred valentinovim, kar nekaj let nazaj. Naslednjega dne je umrl moj oče.

Prišel je v moje življenje v času, ko sem potrebovala veliko bližine in čez nekaj mesecev takega sobivanja nisem več vedela, kdo za koga skrbi.
Žalovanje lahko zabriše meje in vloge obrne na glavo.
Spal je z mano v postelji in celo na sprehodih sem ga v strm hrib nesla, ker, kako bo ta ubogi mali kuža zmogel tak hrib.
Prav med enim od teh sprehodov me je spreletelo, da če se ne bom ponovno usedla v odgovornost zase, se soočila z vsemi občutji znotraj sebe in spremembami, ki prihajajo, mu bom odvzela možnost za samostojnost. Nosil bo mene in izgubljal svoj instinkt.

In tu sva začela sodelovati in zdravo sobivati.
Tako, kot sem v tistih nadaljnjih mesecih jaz ponovno postavila sebe, je ta pes v svojem ritmu osvojil vse, kar je dano njegovi naravi.

Danes sva oba, stara ali starejša in se še kar učiva drug od drugega.

Ti spomini so mi opomnik, kako je prav osebna odgovornost prostor, ki omogoča rast nam samim in to, kar jo podpira pri teh, ki nas obdajajo.
Pa naj bodo živalski ali človeški spremljevalci.

Pomen osebne odgovornosti –

Živimo v svetu, kjer je osebna odgovornost velikokrat pozabljena kvaliteta.
Hitreje kot v iskanje svoje moči, smo povabljeni v igro lovljenja krivcev za naše počutje ali življenjske situacije zunaj sebe.

Iskanje odgovornega zunaj onemogoča trajno rast in aktivno pomikanja proti željenemu.

Kako lahko v teh pogojih, v točno tej situaciji ravnam in delujem, da se pomaknem naprej?

Kaj lahko naredim, da se pomaknem onkraj krivice, jeze ali žalosti in se ponovno usedem v svojo moč?

Kako lahko to situacijo obrnem sebi v prid?

Kako lahko v tej situaciji ravnam, da bo zame zdravo?


Tu se rojeva in utrjuje naša moč – v zavedanju, da imamo vedno možnost izbire.
Tu izstopamo iz mogoče poznanih ostankov dinamike žrtve, v prostor ustvarjanja zase željenega.

V tem delu odpiramo pomen dobrih vprašanj – teh, ki negujejo osebno odgovornost, vabijo drugega v prevzemanje odgovornosti in ustvarjajo kulturo osebne moči.

Ko se tako ujamemo npr. v nezdravi komunikaciji, lahko namesto ‘zakaj ne komunicirava bolje?’, vprašamo ‘kaj lahko jaz naredim, da bova komunicirala lažje?’

Tu ne postavimo samo vprašanja, ki je usmerjen v zastavljeno vizijo, ampak negujemo možnost spreminjanja in aktivno prevzemamo odgovornost za to spremembo – drugemu jasno pokažemo svojo pripravljenost in interes.


Pri komunikaciji, ki neguje pojem osebne odgovornosti se:

1. Pomikamo od vprašanj ‘zakaj’, v vprašanja ‘kako’ in ‘kaj’ – ne iščemo direktno razloga, ampak način izboljšave

2. Uporabljamo ‘jaz’ stavke bolj, kot ‘midva’, ‘ti’, ‘oni’ – tako se orientiramo in fokusiramo na lastne želje, občutke in potrebe. Drugi se nam v tem raziskovanju lažje pridruži, ker s tem zmanjšamo možnost, da bi naše komuniciranje razumel preko svojih obramb

3. V vprašanjih iščimo praktične napotke in realne korake za pomik iz dane situacije v željeno prihodnost.


Ko prevzamemo odgovornost za svoje življenje in se zavedamo, da je naše osebno dobro počutje izključno naša odgovornost, se bomo lahko na trenutke ujeli v občutkih krivice, krivde ali žrtve, ampak bomo iz njih kar hitro izstopili – ti občutki nam namreč ne nudijo prostora za rast in pot naprej.
Zaprejo prostor srca, odvzamejo moč in močno znižajo našo vitalnost.

Ko se v njih ujamemo, jim je dobro dati prostor – kaj potrebujem, da se kljub zavedanju te (mogoče prav realne krivice) lahko pomaknem naprej?

Tu začnemo govoriti o pomenu osebne motiviranosti.
Navadno je najuspešnejši motivator ljubezen.

Do sebe, do drugega, lastnega poslanstva, osebnega miru ali zdravja, do življenja samega.

Ljubezen je ta, ki zmore dati prostor čutenemu spoštljivo, a obenem usmeriti našo pozornost in energijo v željeno smer.

Tu govorimo o prehodu iz prostora ega v prostor duše.


Tako v osebnih odnosih, kot delavnih okoljih in osebnih življenjskih okoliščinah, nič ni nikoli popolno in brez napak. Lahko se ujamemo v čakanju na ugodnejše pogoje, na dolgi rok pa nam prav to odteguje osebno moč.

Kako lahko postanemo ustvarjalci svoje realnosti?

V vseh opisanih situacijah – osebnih in delavnih, se lahko usmerimo v raziskovanje možnosti, ki jih imamo v danem trenutku.

Kaj lahko, iz resursov, znanj in zmogljivosti, ki jih tukaj in zdaj imam, naredim, da se pomaknem v željeno smer?

Tu izstopamo iz zavedanja primanjkljaja v opazovanje možnosti.
Prav ta prehod je pomemben, če želimo ustvarjati boljše in več, česarkoli - boljše odnose, več časa, svobode ali denarja.

Ne pozabimo na moč, ki jo imamo – ko mi sami postanemo odgovorni s svojim življenjem, pripravljeni pokazati se in biti iskreni (s sabo in drugimi), so ti, ki nas obdajajo, povabljeni v to isto.

In tu se čudeži prav res začnejo dogajati.

Ko spustim potrebo po spreminjanju nečesa ali nekoga zunaj in se usmerim v jačanje svojega zdravja, osebne moči in pristnosti, se moja realnost začne spreminjati.

Tu smo zgled zdravja, ki vabi v zdravje.



Pomembni napotki:
- Ne sodelujmo v opravljanju ali obrekovanju, to razpršuje našo moč in fokus in ustvarja to, kar si v resnici ne želimo
- Ko se ujamemo v občutku ‘zakaj se to dogaja?’, mu dajmo prostor, nudimo sami sebi podporo in bližino, ki jo potrebujemo in se prašajmo ‘kaj pa kljub temu lahko?’
- Negujmo zavedanje, da smo tu z namenom živeti sebe popolnoma, pristno in iskreno – to zavedanje bo prinašalo v naše življenje več podpornih izkušenj samega sebe, ta nas bodo ulovila, ko bodo dnevi težji.


—
Na sliki pa je Frida, moja učiteljica dobre skrbi zase 💛

V plesu sprememb,
sem tam, kjer moram biti.
V sredini svojega Kroga.

Z nogami zasidran v prostor Ljubezni, Možnosti in Miru,
Sem v odnosu do vsega zunaj.
Nisem zunanje - sem v odnosu do vsega zunaj.

Tako slišim, čutim, a ne izgubim svojega sočutja in svojega glasu.

Vse se neprestano spreminja.
Jaz sam sem neprestana Sprememba.

Obstaja način življenja
-
V prisotnosti Srca.


"There is something more important than being wise, and that is to love freely and unendingly, letting everything grow and flow in its own nature, not trying to impose our nature, but by being alive oneself in such a way as to bring others alive too."
— Cecil Collins

Ta simbol družine sem dobila od mimoidoče gospe, ki sva jo z možem srečala med potovanjem po Mehiki.
Bila sva ravno v pokrajini Chiapas, zraven cerkvice v Chamuli, ko mi ga je stara majevska gospa, brez besed, potisnila v roke.

Ravno na to potovanje sva se odpravila v nameri zavestne priprave na družinsko življenje in njeno dejanje sem vzela kot blagoslov Življenja na tej poti. Sporočilo, da bomo vodeni in varovani.

Vas Chamula je bila v času pokristjanjenja Mehike zadnja, ki so ji misijonarji uspeli približati krščansko vero. Po pripovedovanju zgodovinarjev, ki sva jih srečala, so se vaščani borili z besedami in silo, da bi ohranili staro vero. Borili so se tako silovito in toliko časa, da so misionarji, ki so bili zadolženi za pokristjanjenje, z Vatikana dobili odlok, da naj sprejmejo pogoje vaščanov - vse, ki jih ti postavijo, samo naj na zunaj vas izgleda krščanska.
Pogodili so se, da bodo postavili navidez običajno krščansko cerkev, v njej pa bodo vaščani nadaljevali s svojimi obredi.

Danes je prostor cerkve prikaz lepega sobivanja starega in novega, majevske podobe so postavljene ob bok slikam svetnikov, po celotnih tleh je na debelo posuta slama, sedi se na tleh in edina svetloba, zaradi zastrtih oken, prihaja od stotine prižganih sveč, ki so začuda postavljene kar med slamo.

Ta prostor me je presenetil, enako kot opolnomičil - je simbol možnosti sobivanja in sodelovanja.

To nepričakovano darilo sem dobila v roke pred vstopom v cerkev, šele v njej pa dojela globino njegovega blagoslova.

Govoril je o varnosti tega, da kot družina hodimo po svoji poti in o vodenju, ki smo ga in ga bomo na njej deležni. O možnosti izbiranja zase ustreznega in o spoštljivem sodelovanju z vsem, kar nas obdaja.

Danes je ta simbol našel svoj prostor ob moji pisalni mizi in me dnevno opominja o blagoslovljenosti naših korakov.


"V ta prostor spomina in ljubezni kličem vse vas, ki ste me ustvarili, ljubili, luščili in zdravili.

Sem kličem vse svoje prednike, ki ste aktivno stkali mrežo čustev in vzorcev, v kateri živim.

Danes stojim tu in prosim za blagoslov na poti, ki jo želim živeti - ne v smeri tradicije, ampak v smeri tega, kar je Dobro zame.
Naj se v naravnem ritmu razstaplja vse pridobljeno in naučeno, kar ne podpira mojega zdravja, živosti, svobode in ustvarjalnost.

Sem kličem prednike te zemlje. Pridite in mi pomagajte peti pesem spomina starih znanj in vrednot. Naj ne zamrejo, ampak živijo preko mene na sodoben način.
Sem sol te zemlje, spomin teh dreves in zvok tega vetra. Naj nikoli ne pozabim, da sem del celote vsega, kar me obdaja.
Naj nikoli ne pozabim odgovornosti, ki jo to prinaša in podpore, ki jo ta celota daje.

Darovi, moči in znanja, ta, ki se jih zavedam in ta, ki še prehajate v polje mojega zavednega - naj vas nosim z vedno več občutka varnosti in udobja.

Naj se zavedam, da je način, kako svojo moč nosim, moja izbira in naj se dnevno spominjam na to zavestno izbiro -
Da vse, kar sem, vem in znam, nosim v dobro sveta in sebe.
Naj bodo moje želje zase, poravnane s potrebami sveta, v dobro vseh, ki delimo ta čas in prostor.

Naj bom most ljubezni v tem svetu,
orodje v rokah stvarstva,
ki svojo veličino nosi s sočutjem in zdravo ponižnostjo.

Sem tu
in se dajem popolnoma.

Vedno bolj človeška in vedno bolj sveta."

"Nisem ločena od voda zunaj.
Opominjajo na izvir živega znotraj.
In tako kot vodo, je mojo živost, nemogoče ujeti, zapreti ali omejiti brez posledic.

Nisem ločena od divjine zunanjega sveta.
Kot divja žival iščem, kar me hrani, primeren prostor, ki bi mu rekla 'dom'.

Nisem ločena od gora zunaj.
Tudi znotraj mene so težko dosegljivi vrhovi, ki jemljejo dih in omogočajo drugačno perspektivo.

Nisem ločena od dreves okrog sebe.
Tako kot spomin dreves, tudi moja duša pozna zgodbo bivanja v tem prostoru skozi čas.

Nisem ločena od ljudi okrog sebe. Delimo strahove in delimo lepoto.
Ljubimo, upamo in ustvarjamo.

Nisem ločena od duhovnega.
Sem del te ljubezni, ki ne pojenja.

Sem del.
Sem ta ljubezen."


—

Na sliki je naš Hugo - sije v vseh svojih barvah vsakič, ko mu je dovolj udobno.

Dve vabili prihajajoče jeseni —


PRIKLIC OSEBNE MOČI - 'Brez skrivanja'
(sprostili sta se dve mesti)

Ko poletje še ne spušča svoje moči, se skupaj potapljamo v spoznavanje, osvajanje in priklic svoje osebne moči.

Na delavnici 7.9. bomo prepoznavali pomen osebne moči, njene povezanosti s pojmom meja in zmogljivostjo njihovega postavljanja. Prepoznavali in trenirali bomo veščine zdrave komunikacije in ozaveščali izzive, v katerih se pri njej znajdemo. Urili zmogljivost zravega konflikta in spoznavali, kako nas lahko konflikt zbliža, namesto, da bi nas razdvojil.

Delavnica je praktično zasnovana in primerna prav za vsakogar, ki bi želel znotraj sebe, v svetu in svojih odnosih zdravo zasedati svoj prostor.

Zasedanje svojega prostora pa je nujno, če želimo živeti sebe popolnoma.

Teme, ki jih odpiramo, niso vedno prijetne, bomo pa prav iz tega razloga iskali kreativne načine, kako jih lahko osvajamo lahkotno in s to isto mero avtentičnosti, ki si jo želimo kot rezultat.

Na delavnici sta se sprostili dve mesti.


Datum - 7.9. od 9h do 16h.

Cena je 150€, če pridete s partnerjem plača delavnico samo eden - ti so dobrodošli, to le olajša prenos novega v vsakdan.

Lokacija - Ajdovščina


—

IZ SANJ V BIVANJE — delavnica spoznavanja pomena sanj in urjenja svojega dela z njimi.

Na delavnici se bomo učili karakteristik posameznih vrst sanj, prepoznavali njihov pomen in urili veščine zavestnega sanjanja (šamansko delo s sanjami).
Ko prepoznavamo sporočila sanjskega sveta, svojega intrapsihičnega prostora in nevidne realnosti, ki nam prek njih govori, smo naravno bolj opremljeni za polno življenje.
Tu se res začne sidrati zavedanje, da imamo vse potrebne odgovore znotraj. Tu lahko, vedno bolj, postajamo zdrava avtoriteta sami sebi in zasedamo svoj prostor v odnosih in svetu.

Delavnica je primerna za vse, ki bi si želeli globlje uporabljati potencial, ki biva znotraj.
In se s svojimi sanjami zavestno ukvarjati tudi v budnem stanju. :)


Datum - 30.11. od 9h do 16h.

Cena je 150€, če pridete s partnerjem plača delavnico samo eden - ti so dobrodošli, to le olajša prenos novega v vsakdan.

Lokacija - Ajdovščina

Darila poletja —

V noči, ko so nebo nad mano pozdravili trije utrinki, za dnevom, ko sem v roki držala nekaj dni staro bogomoljko in imela priložnost dalj časa zreti v oči najčudovitejšega kačjega pastirja, je moje srce polno hvaležnosti.
Misli mi odhajajo k lepotam preprostosti in hitrosti vsakdana v kateri prehitro izgubim stik s to veličino.

Da bi ohranjali lastno živost in osebno moč, potrebujemo v odraslosti nenehno iskati ravnovesje med odgovornostmi, igro in kreativnostjo.
Ne izgubiti igrivosti v nenehnih odgovornostih je enako privilegij, kot je trenirana praksa.
Ne izgubiti stika z lastno avtentično naravo in njenim kreativnim izrazom je enako, darilo in dosegljiva praksa.

Sproščeni možgani delujejo drugače, kot možgani v hitrem aktivnem tempu. Temu, kar je poznana resnica od začetka časa, danes rečemo upočasnjeno valovanje možganov in alfa ali theta valovanje, ki ga možgani naravno dosežejo, ko so priča lepemu, ko poslušamo prijetno glasbo, pojemo, plešemo ali se prepuščamo molitvi. Ti načini pomiritve in stika s sabo in svetom so enako poznani človeštvu od svojih prvih korakov zavedanja sebe.
Naši možgani, če le niso v aktivnem stresu, preidejo v te prostore vsako noč med spanjem. Zato smo naravno najbolj kreativni preden zaspimo, preko noči in takoj, ko se zbudimo. Lahko pa to kreativnost treniramo s treniranje možganov na upočasnjevanje - temu danes rečemo zavestno spreminjanje stanja zavesti.
Ne gre toliko za spreminjanje, kot za vračanje možganov v njihovo naravno stanje.
Aborigini temu stanju rečejo normala, stanju budnega delovanja pa speče stanje. Ta igra besed nosi v sebi dober vpogled v to, kako speči smo lahko v budnosti za življenje, ki nas obdaja.

Ko govorimo o kreativnosti, govorimo o treh k-jih kreiranja -
O kreativnosti,
O kontempliranju in
O konzumiranju.

Ko smo kreativni ali ko se igramo - urimo, raziskujemo, poskušamo in snujejo novo, smo naravno popeljani v alfa stanje zavesti, smo globlje dovzetni za dotok idej. To so vrata naše intuicije. Enako, ko smo v stanju meditacije, molitve ali katerekoli oblike duhovne prakse, ki nam je pri srcu. To je prostor kontemplacije, ki nas enako popelje v alfa stanje ali še globlje v theta valovanje, kjer imamo najboljšo zmožnost regeneracije, samozdravljenja in dostopanja do vsebin, globlje shranjenih v nezavednem ali telesnem spominu.
Konzumiranje je razumljeno kot uporaba podatkov, kot procesiranje vsebin, občutkov, idej ali izkušenj, ki nam jih servira svet. To nas naravno takoj zasidra v beta budno stanje ali nas, v primeru stresa, popelje v še večno možgansko aktivnost.
Če tako želimo negovati kreativnost, negovati svojo osebno moč in dajati svojemu avtentične izrazu možnost, da najde svojo pot v svet, bomo potrebovali zdravo razmejenost do tega istega sveta.
Redno negovanje in osebno higieno možganskega valovanja in začeti dan z nečim, kar to izbiro hrani.

Zame je dan, ki ga začnem s sprehodom, duhovno prakso ali pisanjem, polnejši kreativnosti in stika z lastno živostjo, kot tisti, kjer je prva jutranja stvar pogled na telefon.

Praksa zaznavanja nivoja svoje energije po enem in drugem početju pa je kar hiter pokazatelj zame ustrezne jutranje rutine.

Iz vročega morskega okolja smo se vrnili v svežino domačih gozdov.

Sprehajanje v naravi me je vedno pomirjalo. Opazovanje podrasti in tega, kako me je sonce s svojimi toplimo žarki pozdravljalo skozi krošnje, mi je vedno znova prineslo občutek doma. Povezanosti in tisto tišino uma, po kateri vedno znova hrepenim.

Eden lepših spominov na otroštvo je bila jablana, ki je rasla za družinsko hišo. Nisem je dojemala samo kot drevo, na katerem sem spomladi spremljala čebele in v jeseni pobirala jabolka, ampak kot dobro prijateljico.
Bila je moja zaupnica in prva h kateri sem pritekla, ko sem prišla iz šole. Splezala sem nanjo in ji pripovedovala o dnevnih dogodkih, o izkušnjah veselja in žalosti. S svojo bližino me je tolažila, mi dajala podporo in spodbude pri novih korakih.
Spomnim se, kako sem jo večkrat slišala mi šepetati: 'Zaupaj praznemu prostoru.'
Kot otrok nisem razumela teh besed, je bil pa način, kako je to rekla, globoko pomirjujoč.

Z leti se vedno bolj vračam k tem besedam. Iščem prazne prostore, se učim sedeti v njih in zaupanje se rojeva.
Prepoznavam, da je težje, ko je um poln čebljanja in tudi, da se to v času preživetem ob drevesu, vodi, na burji, ki prepiha, na kolesu ali v hoji v hrib, postopoma umiri.
To so moji vhodi v tišino.

Danes zjutraj pa me je na jutranjem sprehodu pričakalo dragoceno darilo.
Usedla sem se k bukvi, ki jo med sprehodom običajno le pozdravim. In ko sem se naslonila nanjo, je skozi krošnjo dreves posvetilo sonce naravnost v moj obraz.
Kakšen pozdrav!
Kakšna ljubezen!

Hvala sonce, narava in drevo za ta lep jutranji opomnik ljubljenosti in povezanosti.
Začeti dan iz tega prostora je veliko veliko lepše.

"Mati narava, predajam se tvoji modrosti.
Ti sama poznaš skrivnosti časa in prostora. Predajam se ti.
Oče nebo, s prostranostjo vesolja, zvezdnih pojavov in nebeških bitji, predajam se ti. Ti si varuh neštetih skrivnosti - naj se mi razkrivajo v mojem naravnem ritmu, v smeri mojega poslanstva in smeri Skupnih svetih sanj. Uči me o upogljivosti časa in prostora, pokaži mi poti onkraj poznanih tokov - misli, energije, čustev. Naj se v svojem naravnem ritmu, smeri mojega najvišjega dobrega širim in krčim, rojevam in umiram, kot ti sam.
Bitja narave in duhovi narave, ki me obdajate.
Učite me o času, ki je bilo, času, ki prihaja. Učite me zaupanja v spremembe, prepuščanja temu, kar je večje od mene.
Naj moje srce v vas vedno bolj prepoznava prijatelje, sopotnike in učitelje.

Tu sem, da opustim idejo o sebi in postanem to, kar resnično sem.
Tu sem, da spoznam svojo smer, ritem in pot, najdem način, besede in sliko.
Tu sem, da neham misliti in se predam skrivnosti Ustvarjanja.

Predajam se vam.
Naj bom varna, vodena in ljubljena.
Naj bo vaš Mir esenca miline, ki jo oddajam v svet."

Sanjamo nove sanje zase, sanjamo nove sanje za planet.
Sanje, kjer je voda vedno pitna, človekova svoboda nedotakljiva, avtentičnost posameznika pa dovoljena, prepoznana in proslavljena.
Sebe, svoje življenje in svoje izbire darujemo tem sanjam.
Tu se zbujamo iz iluzije nočne more v kateri kolektivno spimo.
Tu nove sanje postajajo življenje.

—

Naravno, Zdravo in Lepo je možno in dosegljivo, ko temu naredimo prostor in sprejemamo zavestne odločitve, ki vse to omogočajo.
Lepo in Naravno ni samoumevno.

Naravno je imeti zdrave, podporne in ljubeče odnose, a ni samoumevno.
Naravno je imeti zdravo, močno fizično telo, a ni samoumevno.
Naravno je uživati v starševstvu, a ni samoumevno.
Naravno je živeti svoje poslanstvo, a ni samoumevno.

Vse to so možnosti, ki se nam odprejo, ko popolnoma prisotni soustvarjamo z življenjem in izbiramo zavestno.

'Ne izbiram iz prostora dualnosti med levim in desnim, prav in narobe - izbiram iz prostora zavedanja neločljive povezanosti med nami.'

Vedno.

Želim biti boljša od drugih ali povezana?
Prihaja moja vrednost iz tega, da sem posebna ali iz tega, da sem človeška?
Želim biti popolna ali zdrava?

Velikokrat je izziv sebe srečevati s sočutjem.
Če smo odraščali v okolju, kjer je bil cenjen in proslavljen uspeh in dosežki, če je vrednost bila vezana na mnenje drugih in občutke, ki jih imajo drugi ob nas, smo lahko postopoma razvili nezdravo zahtevnost do sebe.

Sočutje nas poveže s človeškostjo, ki je vsem lastna. Zasidra nas v prostoru srca in tlakuje pot empatiji - zmožnosti čutenja drugega. Sočutje, ki ga treniramo v odnosu do sebe, se tako naravno razširi v dojemanje drugih in sveta.
Bolj, kot smo ljubeči in strpni s sabo, manj kritični smo do teh, ki nas obdajajo.

Pri delu se večkrat izkaže, da je odraslim najlažje stopiti v stik s sočutjem do sebe, ko pomislijo, kako bi v dani situaciji (primeru napake ali zmote) reagirali do svojega otroka ali do pomembnega drugega.

Ker tudi znotraj nas, je lahko otrok, ki še kako potrebuje sočutje.

'Kaj si sanjal/a?'

Prvo vprašanje, ki si ga v družini zastavimo zjutraj.


Sanje imajo različne funkcije, vedno pa nosijo pomen.

So sanje, ki delujejo kot prostor umeščanja izkušenj -
Prostor, kjer podoživino slišano, videno ali gledano. Realni elementi so lahko med sabo drugače povezani in prepleteni z domišljiskimi dodatki.

Sanje, ki delujejo kot regulacija psihe -
Prostor, ki ga psiha ustvari, da odigra scenarije, ki si jih v realnosti zaradi urnika, vrednot, možnosti, pogojenosti ali vlog, ne dovoli (moje sanje so polne plesa, mož sanja vožje z motorjem, hči se igra z divjimi živalmi...).
V teh sanjah se lahko izražajo čustva, ki jih nosimo znotraj sebe in čez dan niso prepoznana ali ustrezno umeščena.

Ti dve vrsti sanj omogočata našemu egu funkcioniranje v vsakdanu in spoštovanje notranjih ali družbenih vrednot, odigravanje vlog itd.
Kako zdravo je to, je odvisno od tega kako prepoznane in zavestno izbrane so naše vrednote, prepričanja, čustva.
Ti dve vrsti sanj nam lahko, v najslabšem primeru, omogočata živeti svoje pogojenosti naprej in zmanjšujeta čutenje notranje konfliktnosti.

Drugi dve vrsti sanj lahko imenujemo šamanske sanje -
Prve so prostor stika z lastno intuicijo, uvidi v življenje, prostor zdravljenja, srečevanja duhovne podpore ali stik z lastno dušo.
Večinoma se pojavljajo takrat, ko je za naše biološke potrebe dobro poskrbljeno in je naš psihičen aparat spremljan (ko delamo s svojimi čustvi, spremljamo misli, se zavedamo svojih potreb in želja...). So prikaz obilja bivanja, ki pride takrat, ko nismo v preživetvenem delovanju in imamo kapaciteto umeščati dobljeno modrost v svoj vsakdan.
Če tako v realnosti vsakdanjega življenja, razvijemo redno prakso spremljanja svojih čustev, misli, želja, dinamike, naredimo prostor tej vrsti sanj.

Te sanje so bile tisto, kar sem po porodu najbolj pogrešala. Zaradi nespanja so bile nekaj časa onemogočene.
Zame je bilo takrat nadvse pomembno, da sem informacijam, ki bi sicer prišle ponoči, dala več prostora čez dan z meditacijo.
Tako sem pokrivala svoje biološke in duhovne potrebe.

Zadnja vrsta sanj, ki jo poznamo, so jasnovidne sanje. Sanje, ki napovedujejo dogodke, prinašajo informacijo o času, ki prihaja.
Kako vedeti, da gre za jasnovidnost in ne izraz strahu ali želje?
Običajno so jasnovidne sanje prikaz dejstva, ki ni čustveno obarvano. Sanje, ki so čustveno nabite so tako navadno prikaz prostora, v katerem se nahaja del naše psihe in nimajo veze s sporočili o tem, kar prihaja.

Vsekakor se pa lahko prepričamo o pomenu in namenu sanj (v kolikor nam ni takoj prepoznan), s postavljanjem namere sanjam.
Preden zaspimo postavimo namero - 'želim prepoznati pomen teh __________ sanj'.
S postavljanjem te namere pred spanjem, se bo v nekaj dneh sporočilo razjasnilo.

V kolikor v času noči ne izkušamo te druge vrste sanj, kljub temu, da so naše biološke potrebe zadovoljene, pomeni to le, da je naš kanal stika z duhovnim bolj dostopen v budnem stanju.
V kolikor nam je ta stik želja, mu je v tem primeru pommebno narediti prostor čez dan - s časom v tišini, sprehodom v naravi, meditacijo, ustvarjanjem glasbe, plavanjem...


Na sanjanje. 💛

—

Sanje skupaj raziskujemo tudi na celodnevni sobotni delavnici 30.11.
Kaj sanje so, kakšen je njihov pomen, predvsem pa kako krmariti v njihovih pokrajinah in kako postanejo vsakodnevno orodje samozdravljenja.
Delavnica šamanskega dela s sanjami.

Šamanizem nekateri opisujejo kot nastarejšo obliko duhovnosti, prvo filozofijo ali najzgodnejšo obliko čuječnosti.
Odkar so ljudje oblikovali zavedanje sebe in svoje majhnosti v odnosu do narave, je obstajala potreba in želja po stiku s presežnim, po komuniciranju in sodelovanju s tem, kar jih je obdajalo.
Zametke teh zavedanj najdemo štirideset tisoč let nazaj, so pa tudi ti, ki jim pripisujejo še zgodnjejše začetke.

Šamanizem je tako beseda, ki povezuje tri predpostavke -
1. Vse je med sabo povezano - povezan sem z vsem, kar me obkroža; posameznik vpliva na celoto tako, kot celota vpliva na posameznika. Krivice, bolečine ali nezdravje sveta vpliva na posameznika, tako kot posameznik s svojim doprinosom vpliva na celoto.
2. Vsak ima v mreži življenja svoje ustrezno mesto - vse živeče je potrebno za delovanje celote.
Nihče ni nikomur enak in to mrežo življenja hrani, jo dela močnejšo in odpornejšo na spremembe.
Edinstvenosti posameznika je darilo svetu, zato se v delu posveča spoznavanju, sprejemanju in proslavljanju lastne avtentičnosti in umeščanju posameznika na njemu ustrezno mesto, kjer lahko, tak kot je, služi skupnemu dobremu.
3. Vse vedno stremi k ravnovesju - vse je vedno v ravnovesju.
Če bo na svetu vedno več nezdravega, se bo kot nasproten pol na njem sidralo tudi zdravje.
Jačanje senčnih ali egocentričnih tendenc tako na drugi strani ustvarja pol raziskovanja duhovnega, svetlega in čistega. Z jačanjem ene polarnosti, se veča tudi druga (tako smo lahko bili v zadnjih desetletjih priča porastu egocentrizma, kjer v skrajni obliki ni prostora za drugega - tema, kjer ni svetlobe in na drugi strani porastu duhovnih praks, ki niso vključevale dela na osebnosti človeka, ego vsebinah, ranah in sencah - pol svetlobe, kjer ni teme).
Svet hiti v vedno večjo dualnost in rešitev ven je zmanjševanje polarnosti - iskanje lastne svetlobe s sprejemanjem osebnih senc.
Prepoznavanje senc in iskanja načinov sočutnega stika z njimi.
Sprejemanje, ki zdravi in spreminja temno in ranjeno, v podporno in lahkotno.

Ko jih vidimo tako zapisane, postane očitno, da so to tudi osnovni principi zdravega življenja. Lahko jim rečemo duhovni, lahko praktični ali razumsko logični. Tu začnemo šamanizem razumeti kot to, kar je - način življenja, ki stremi k trajnemu zdravju vsega živega.
Kot praktikanta šamanizma razumemo vsakogar, ki z zavedanjem zapisanega išče stik s presežnim - direktno komunikacijo z vsem, kar ga obdaja.
Pri nekaterih komunikacija izgleda kot intuicija, ki sporoča, kot instinkt ali občutek v telesu, védenje, da je neka pot ali izbira pravilna, sanje ali živ direkten pogovor z duhovnim svetom.

Šamanizem je v zadnjih desetletjih postal moden hit in zlorabljen pojem. In kot vsaka prevečkrat uporabljena beseda, potrebuje biti le dovolj dobro pojasnjena, da se ponovno poveže s svojim prvotnim pomenom in osnovno namero.
Šamanizem je veliko več od hitrih učinkov, manifestiranja želenega, uporabe pomagal za spreminjanje lastne zavesti in vikend paketov duhovnosti.
Gre za način življenja, kjer iščemo trajno zdravje, zase in za svet. Raziskujemo stik s sabo, luščimo nepotrebno in si dovoljujemo biti vidni v vsej svoji lepoti. Urimo slišati se in biti slišani in uporabljati svoje talentiranosti v dobro sebe in sveta, ki nas obdaja.

Vse našteto pa vemo, da zori počasi.

Šamanizem s svojimi principi opolnomočenja posameznika, da ta lahko v svoji avtentični obliki izpolnjuje svoj namen obstoja, ne nasprotuje obstoječim religijam - vemo tudi, da te iste principe zdravja, najdemo prav v vseh religijah in verstvih sveta.
Ni pa zasnovan kot religija. V njem ni hierarhije in nekoga, ki bi ga nujno potrebovali, da pridemo v stik (s sabo, svetim zunaj ali znotraj). Potrebujemo le sebe in svojo pripravljenost (tudi videti to, kar ni tako zelo prijetno).
In tu bo tudi zaupanje - vase in v lasten proces rasti, postopoma zorelo.

V dneh, ko me obdaja tišina morja in je ravnovesje veliko bližje, mi misli odnaša v podhranjenost sveta in razvajenosti, s katerimi bi jo želeli skriti.

Razvajenost razumemo kot dobiti to, kar želimo, a biti prikrajšani tega, kar resnično potrebujemo.
Za rast in zdrav razvoj potrebujemo kar nekaj stvari - vse so zastojn in sploh ne poceni. Potrebujemo veliko količino stika, dotike, bližino, dovoljenje za poskuse in napake, urjenjenje v novem in osvajanje veščin, znanj, gibalnih in kognitivnih sposobnosti.
Potrebujemo bližino, ki dopušča svobodo. Prostor, kjer lahko razvijemo zavedanje sebe, svojega prostora, svojih meja in iz katerega naravno zraste samostojnost in odgovornost.

Ne potrebujemo veliko stvari, nenehnih aktivnosti in dražljajev brez konca. Ti so nepotrebni, lahko celo nezdravi, ko nam manjka, zmanjka ali umanjka to, kar je resnično nujno.
Živimo v svetu, kjer je tako lahko razvaditi se. Imeti, dobiti in posedovati željeno, a ohranjati občutek primanjkljaja.
Željeno ne bo nikoli prineslo občutka zadovoljstva ali izpolnjenosti, če je postavljeno na rano stika, bližine ali primanjkljaj meje.

V stari sufijski zgodbi piše: 'blagor tem, ki si želijo veliko, a ne preveč.'
Ko imamo to, kar potrebujemo, izhajajo naše želje iz občutka polnosti, ki ga naravno spremlja hvaležnost - tu imamo veliko boljši štart, da so naše osebne želje poravnane s skupnim dobrim.

Nič ni narobe z želeti si lagodno življenje, ravno nasprotno. To nam pripada in vsak, ki živi uravnoteženo življenje v blagostanju je zgled te možnosti.
Postane pa želeti si lagodno nezdravo, ko naš ego upogiba realnost zunaj izključno, da dobi željeno.
Brez zavedanja drugega, brez zavedanja narave ali procesnosti stvari, ki oblikuje potrpežljivost.


Naj bo vsaka rojena želja prostor srečanja s sabo
- tudi, ko ni dopust.

💙💧🌱