Sanje

Roland Schimmelpfennig, Črtica med dnevom in nočjo. Odlomek

Uspešen policijski agent za droge Tommy med neko intervencijo ponevedoma ubije nedolžnega otroka. Po tem nič več ni, kot je bilo. Šele ko iz kanala v Görliškem parku potegne truplo mlade ženske, najde nekaj, kar ga spet žene naprej: Kdo je bila ta ženska? Zakaj je nosila belo poročno obleko? In kaj pomeni skrivnostni tatu na njenem hrbtu? Roland Schimmelpfennig v svojem tretjem romanu razgrne utripajoči Berlin sedanjosti, vrveče svetovljansko mesto z vsemi njegovimi obrazi.

Annet Schaap, Pošastka, 11. Slovo, Čolnič

Na tem mestu se za hipec vrnemo v tisti dan, ko sta kralj in kraljica hčerko poslala proč, na samotni otok. Seveda je bila žalostna in strah jo je bilo, a vprašanja, zakaj ne sme ostati, si ni upala izreči, da ne bi razjezila očeta. In tako je obtičala na samotnem otoku. Zdaj pa bo čolnič, ki vsak teden pripelje hrano, odpeljal proč mornarja. Bi lahko odšla z njim? Jo je morda povabil?

Iz intervjuja s Ali Smith za Dnevnik, pogovarjala se je Katja Šifkovič. Kakšen občutek za duha časa ima ta pisateljica, tako je senzibilna. Še indijansko poletje, potem pa Jesen ...

https://www.sanje.si/jesen.html

🍁

V Sloveniji nestrpno pričakujemo prevod Jeseni iz cikla Letni časi. Kako ste zasnovali te štiri knjige in ali ste vedeli, kako se bodo končale? Kako naj nekdo pristopi k branju tako monumentalnega dela?

Ko sem pisala te knjige, nisem imela pojma, kam bodo zavile, kaj bodo počele ali kaj nam bo prinesel čas, o katerem sem pisala. Začele so se kot igra duhov, nekakšen živahen formalni eksperiment, kot spraševanje, ali lahko roman ostane zvest temu, kar pomeni beseda »roman« (ang. novel); ta vsaj v angleščini izhaja iz zgodovinskih začetkov te oblike, iz ideje, da se odziva na sočasnost, na to, kar je najbolj »novo«, čeprav je to obenem tudi oblika, ki je v temeljnih razsežnostih povezana s časom in skupnostjo, družbo, tudi s spremembami v družbi skozi čas. Tako vse spet postaja novo – enako kot letni časi, ki se ponavljajo znova in znova, vendar vsakokrat sveži in novi. Že desetletja sem razmišljala o tem, da bi poskusila napisati štiri knjige z imeni letnih časov, zato sem vprašala svojega britanskega založnika, ali bi bilo sploh izvedljivo, da bi napisala nekaj, kar bi se osredotočalo na sodobnost, in bi to potem res zelo hitro objavili, kakor so to počeli veliki viktorijanski romanopisci – torej tako hitro, da bi se stvari, ki se dogajajo v knjigah, še vedno dogajale v naših življenjih.

Morala sem zaupati obliki, morala sem zaupati temu, kar se dogaja, analitično in konkretno. Kajti kadar v literaturi opisujemo resničnost ali resničnost uporabimo kot izhodišče za fikcijo, pričakujemo, da bodo knjige vsaj poučne in tudi polne zanimivih ugotovitev o prostoru, kjer se v naših življenjih srečata resničnost in zgodba. Želela sem si, da bi ti romani osvetlili površino sodobnosti. Literatura nam lahko tu ponudi prostor za dihanje in način za razumevanje resničnosti, lahko nam da orodja za zaznavanje, analizo, še več, za razumevanje, dekodiranje, odločanje, izbiranje in spreminjanje načinov, kako pripovedujemo svoja življenja – pa tudi vse druge zgodbe, ki nam jih predlagajo ali vsiljujejo drugi, zgodovina, čas.

https://www.dnevnik.si/kultura/knjiga/ali-smith-skotska-pisateljica-in-dramaticarka-literatura-nam-ponuja-orodje-za-razumevanje-2685501/

Ali Smith: Literatura nam ponuja orodje za razumevanje Večkrat nagrajena škotska avtorica Ali Smith (1962), ki jo pri nas poznamo po romanih Hotelski svet, Naključnost ter delih iz tetralogije Sezonski kvartet (ta od leta 2022 izhaja pri založbi Sanje), je izvirna, iznajdljiva, vsestranska in duhovita, o

Danes – v petek, 6. septembra, se bo ob 19. uri v Švicariji v Ljubljani zgodil literarni večer z enim osrednjih avtorjev založbe Sanje in letošnjim glavnim nagrajencem Vilenice 2024 Miljenkom Jergovićem. Pogovor z naslovom Širokopotezno portretiranje človeških usod bo povezovala Đurđa Strsoglavec. Nagrajencu vilenice 2024 iz srca čestitamo!

Avtorjeve knjige bodo na voljo s popustom na licu mesta. Člani Knjižne družine Sanje pa si jih lahko po znižanih cenah lahko privoščite že zdaj! Člani postanete tako, da se na sanje.si prijavite na Novičnik Sanje, članstvo pa je brez obveznosti.

Romane Miljenka Jergovića najdete tule: https://www.sanje.si/catalogsearch/result/?q=Jergovi%C4%87

In za izpolnitev tistega, kar moramo storiti, nam prav pride tudi dobro poznavanje sil nordijskih božanstev.

Danes smo iz tiska iz Honkonga prejeli prvi natisnjen izvod knjige, preostalih 700 pride z ladjo konec oktobra ...

Prednaročila na sanje pika si.

– Vse ima začetek in konec, je rekel Hrvat.

– Če ima vse začetek in konec, potem neskončnosti ni, je rekel informatik iz Sirije. Toda neskončnost obstaja. Je zaporedje številk.

– Neskončnost je krog, je rekel mistik. – Neskončnost je črtica, je rekla Portugalka. – Kaj res nihče ne vidi ptiča? sem rekel, in indijsko dekle je vprašalo, kakšnega ptiča, katerega ptiča, in potem je kolum- bijska slikarka spremenila temo, pozna kdo zgodbo o ptiču in kači?, ne, je rekel Sirec, ali pa kdo pozna zgodbo o čebeli in kitu?, in ptič je še vedno sedel na prsih dekleta v poročni obleki. Indijsko dekle z modročrno pobarvanimi očmi me je prijelo za roke.

Uspešen policijski agent za droge Tommy med neko intervencijo ponevedoma ubije nedolžnega otroka. Po tem nič več ni, kot je bilo.

Šele ko iz kanala v Görliškem parku potegne truplo mlade ženske, najde nekaj, kar ga spet žene naprej: Kdo je bila ta ženska? Zakaj je nosila belo poročno obleko? In kaj pomeni skrivnostni tatu na njenem hrbtu?

Tommy želi priti do dna njeni zgodbi. Na svoji odisejadi skozi mesto se sreča z umetniki, ki se borijo za preživetje, z borci, izgubljenci in naplavljenci z vsega sveta: od japonskega mojstra tatujev do indijske požiralke ognja. Buden kot ris in na smrt utrujen, med sanjami in resničnostjo, se Tommy pogreza vedno globlje v berlinsko podzemlje in v svojo lastno preteklost.

V svojem tretjem romanu Roland Schimmelpfennig razgrne utripajoč Berlin sedanjosti z vsemi njegovimi obrazi. Vrveče svetovljansko mesto pa je obenem tudi izgubljeni kraj med dnevom in nočjo – mesto, v katerem prežijo skriti prepadi.

Črtica med dnevom in nočjo je roman, izpisan v bliskovitem tempu, ki nas popelje na divjo ježo skozi svet sodobne velemestne stvarnosti in obenem polni s hrepenenjem.

Najnovejšo knjigo iz zbirke Sanje roman je v slovenščino odlično prevedla Helena Lenasi.

Peter Wilber, Mala črna knjiga o negativnem razmišljanju. Depresija in filozofija. Samopomoč.

O tem, zakaj je pomembno vstopiti v filozofski način ne le mišljenja, temveč življenja samega. Biti filozofski, ni praksa uma, pravi Wilbeg, ampak praksa sebstva.
In o knjigah za samopomoč, ki zmagoslavno obljubljajo, da imajo rešitev.
Povezava v komentaju.

Marko Tomaš, Utopia. Okrutnost

Zapis o okrutnosti, ki se bohoti v svetu v preštevilnih dejanjih zla.
“... nimamo prihodnosti i, ker smo jo omejili na politično kategorijo in jo s tem izbrisali iz človeškega duha.”
“Lepota duha, opomnik nanjo, hitro zagori, ker je krhka.”
Utopia je v knjigi zbran niz globoko občutenih zapisov pesnika, pisatelja in prijatelja Marka Tomaša o tu in zdaj ter o vsem, kar tu in zdaj prerašča.

Annet Schaap, Pošastka, 10. Plamenček

Bliža se dan, ko bo na otok priplul čoln s hrano. Z njim se bo mornar odpeljal na kopno. Domisli se, da jima bo v zahvalo pripravil poslovilno večerjo na obali. Zakuri ogenj in z vrvico spretno nalovi rakce za pojedino na mivki. Vilhelmina godrnja in se pritožuje nad mivko, ki ji maže krilo, deklici pa je meso rakcev všeč. Ko guvernanta odide spat, ostaneta z mornarjem sama pod zvezdnim nebom. Le o čem se pogovarjata?

»Deset ur neprekinjenega gorskega teka te bodisi vrže na rit bodisi ti primaže pošteno klofuto, brez izjeme. Celo najboljši ultratekači na tej točki strmijo v tla in se močno trudijo, da bi ostali osredotočeni na skorajda nemogočo nalogo postavljanja ene noge pred drugo. A tista starinač Victorianoč Hladen kot špricar. Kot da bi se pravkar zbudil iz popoldanskega dremeža, se popraskal po trebuhu in se odločil, da otročajem pokaže, kako to počno veliki fantje.

Pri šestdeseti milji so Tarahumare poleteli.«

McDougall nas z duhovitostjo in zavidljivim besednim zakladom popelje od harvardskih laboratorijev do osončenih dolin in zasneženih vrhov, kjer vedno večje število ultratekačev preizkuša meje svojih teles. Rojeni za tek je ena tistih redkih knjig, ki ne zaposli le uma, ampak navdihne tudi telo – ko spoznaš, da skrivnost sreče leži prav pod tvojimi nogami in da smo bili vsi rojeni za tek. Polna neverjetnih osebnosti, osupljivih atletskih dosežkov, najnovejših znanstvenih odkritij in čistega navdiha. Rojeni za tek je knjiga-pustolovščina, ki se začne s preprostim vprašanjem: Zakaj me boli noga? V iskanju odgovora se avtor Christopher McDougall odpravi po poti iskanja najbolj vzdržljivih tekačev na svetu – ki mu pomagajo spoznati, da je vse, kar smo mislili, da vemo o teku, zmota.

Sveže v zbirki Sanje fantazija: kultni roman iz osemdesetih je vstal kot feniks iz pepela, sedaj tudi v težko pričakovanem slovenskem prevodu!

V deželi Ingariji se lahko zgodi karkoli, še posebej, če se razjezi čarovnica iz Pustinje – kar se zgodi pogosto.

Sofija Klobučar se je rodila pod nesrečno zvezdo. Je najstarejša od treh hčera, ki ji je usojeno, da ji bo spodletelo, če bo v iskanju lastne usode zapustila dom. Ko v slikoviti prodajalni klobukov nehote razhudi čarovnico pod krinko, jo ta uroči v starko. Da bi razrešila urok, mora Sofija v novem telesu najti pogum in moč, da se odpravi po pomoč k strašnemu čarovniku Howlu, sklene dogovor z ognjenim demonom in se sooči s čarovnico iz Pustinje. S tem se začne njeno resnično potovanje, na katerem mora prekletstva rešiti ne le sebe, temveč tudi druge.

Diana Wynne Jones je v svojih knjigah ustvarila neverjeten domišljijski svet, ki se prav lahko kosa s svetom Harryja Potterja, Zrcalke in drugih draguljev fantazijske književnosti za mlade odrasle –, svet, ki ne potone v melanholične sivine obupa, temveč ostane barvit in poln upanja. V njem se prepletajo čarovniška doživetja in večdimenzionalna vesolja, poln je osupljivih, karizmatičnih junakinj in junakov, brezbrežne domišljije, osupljivih zapletov in žlahtnega humorja.

Angleška pisateljica je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade, za Čarovnika Howla denimo nagrado phoenix. Po uspešnici je japonski režiser Hajao Mijazaki posnel istoimenski animirani film, ki je bil leta 2006 nominiran za oskarja in je postal eden najuspešnejših japonskih filmov vseh časov.

Fantazijski roman je iskrivo prevedla Maruša Lorger Bračič, lepa ilustracija na naslovnici je delo Vesne Messec .

Svetovno priznani profesor klinične psihologije Mattias Desmet v knjigi Psihologija totalitarizma dekonstruira družbene razmere, ki omogočajo, da se v družbi uveljqvi kolektivna psihoza totalitarizmov. Uspešnica tudi pri nas doživlja fascinanten sprejem, na poti je že 4. ponatis!

Spodaj odlomek na temo digitalizacije medčloveskih stikov. Za hiter ošin, potem pa raje med strani knjige. ❤️

°• °•°

Človeško telo je v najbolj dobesednem smislu strunsko glasbilo. Mišice, ki so napete po okostju, in preostala telesna vlakna so v zgodnjem otroštvu izpostavljeni določeni napetosti, in sicer s posnemanjem jezikovnih izmenjav. Ta napetost določa, s katerimi (družbenimi) pojavi bo človek sozvanjanje; določa frekvence, za katere bo dovzeten v svojem poznejšem življenju. Zato lahko določeni ljudje in določeni dogodki dobesedno zadenejo pravo struno; dotaknejo se telesa, s tem pa tudi duše. Iz tega razloga lahko nek glas povzroči bolezen telesa. Ali pa ga, nasprotno, ozdravi.

Ko ljudje govorijo drug z drugim, se zelo razločno začutijo, saj zaznajo najmanjšo spremembo v intonaciji, barvi glasu, obrazni mimiki, položaju telesa, hitrosti govorjenja itn. Podobno kot jate štorkelj sestavljajo en sam organizem. Med seboj so povezani s psihično membrano, ki prenaša najmanjši nihaj telesa in duše. V vsaki, še tako vsakdanji izmenjavi besed se ljudje izkažejo kot popolni plesni partnerji; rahločutno so združeni v neskončni glasbi jezika. Ljubimo se pogosteje, kot se zavedamo.

Ta zapleteni pojav pa se z digitalizacijo poslabša. Digitalna komunikacija ima vedno določeno zakasnitev; izključuje nekatere vidike stika, kot sta vonj in temperatura; je selektivna (vidimo le obraz drugega) in ustvarja nenehen neprijeten vnaprejšnji občutek, da se lahko povezava vsak hip prekine. Zato digitalnih stikov ne doživljamo zgolj kot zadržanih in togih, temveč nam dajejo tudi občutek, da ne moremo resnično (fizično) začutiti drugega. Z besedami strokovnjaka za vodenje na delovnem mestu Gianpiera Petriglierija: »Pri digitalnih pogovorih je najbolj izčrpavajoče ravno to, da smo nenehno prisotni v odsotnosti druge osebe.«
~ M. Desmet, Psihologija totalitarizma

(Nadaljevanje na sanje.si in v knjigi)

Ali iz spodnjih slik uganete, katera knjiga iz zbirke Sanje roman je danes prispela iz ponatisa? :)

Sanje TV je prepovedana – ker je prepovedano vse, kar kaže na potrebo in nujnost po drugačnem redu, kakor je ta, ki si ga zamišlja korponacistična gnada. Pravkar je tale platforma zbrisala zapis z vabilom na ogleda poetičnega dokumentarca Splitski zeitgeist, ki ga najdete na Sanje pika TV. Češ, da gre za spam.

Če je ta film spam, potem smo spam – mi vsi. Tudi tisti, ki jih naciji trenutno še trepljajo po ramah ali jih morda celo futrajo s svojimi evrodolarji.

Postavimo stvari na svoje mesto: fašistične reakcionarne sile, ki se utelešujejo skozi internet in »korporacije« postavimo v koš – v reciklažo.

Annet Schaap, Pošastka, 9. Krempelj

Princesi se zdi igranje šaha prav zanimiva igra. Hitro se uči. Igra steče, dinamična je in zabavna. Figure poskakujejo sem ter tja po šahovnici. Potem pa mornar v nekem trenutku izreče besedo, ki deklico zelo prizadene. Užaljeno zbeži nazaj v svoj stolp, kjer jo že čaka Vilhelmina s pinceto. Dan za puljenje dlak je.
Povezava do posnetka je v komentarju.

Že 60. knjižni natis založbe Sanje letos:

esej filozofa Petra Wilberga o izjemno aktualnem »črnogledem razmišljanju« – o depresiji, ki je naravna vsesplošna bolezen umirajočega zahodnega človeka, ki izginja v žrelu algoritmov, ki jih upravljajo nečedni nameni neke izkoreninjene rase. Morda še posebej aktualno v Sloveniji, kjer je stopnja samomorilnosti precej na vrhu, obenem pa je farma-demokraciji uspelo, da je slovensko prebivalstvo na samem vrhu po uporabi antidepresivov, in da se torej učinkovito zastruplja. Mladi tako, namesto, da bi se odločno postavili zase in človeka vobče, prostovoljno samopoškodovani, bolj ali manj zadeti (he**in ob kokainu se uspešno širi med mladimi: iskreno gre čestitati vseprisotnim izraelsko-ameriškim »organizacijam za boj proti drogi«) tavajo med algo-ritemskimi iluzijami, neškodljivi in nenevarni, sebi in drugim odveč.

Zato je malo verjetno, da bomo za to knjigo slišali v tako imenovanem »javnem prostoru«, saj v njem ni prostora za pomembne stvari – prostor namreč skoraj v celoti zasedajo brezkončne razprave o edino pomembni stvari: o številkah, ki naj bi bile svete in nedtakljive, saj naj bi predstavljale denar, predstavljale naj bi sam temelj in smisel obstoja, skozi »plačilno sposobnost« naj bi odločale ne le o usodah posameznikov, o usodah skupnosti, posameznikov, mest, vasi, kontinentov, držav.
»Svetovni družbeni red« tem procesom, temu holokavstu človečnosti ljubkovalno pravijo izdajalci človeka. In na vsakem koraku prišepetavajo, da se spodobi, da se z zemlje spravi vse, ki imajo kakršnekoli tehtne pomisleke glede tega reda, pa seveda glede nove valute, v obliki sodobnih odpustkov, tj. »črnega ogljika«, s katerim naj bi uravnavali sedanje in bodoče podnebne, pa tudi dušne in duhovne spremembe.

Naključen odlomek iz zadnjega dela knjige:

»Eden izmed glavnih argumentov v prid uporabe antidepresivov je preprečevanje samomorov in nasilja. Toda če je to res, zakaj je potem več študij pokazalo povečanje stopnje samomorov pri tistih, ki so jemali antidepresive? Kako lahko sicer trezni in odgovorni posamezniki, ki niso bili nikoli v življenju nasilni ali imeli kakšne osebnostne motnje, v roku nekaj dni ali tednov postanejo žrtve nasilnih ali samomorilskih vzgibov, ki se lahko razvijejo celo do te točke, da ti posamezniki storijo umor ali samomor? En razlog je mogoče najti v stimulativnem učinku novih Prozacu podobnih antidepresivov ali selektivnih zaviralcev privzema serotonina [Selective Serotonin Reuptake Inhibitors, skrajšano SSRI). Umetno poviševanje ravni serotonina, kar naj bi tovrstna zdravila po predvidevanjih povzročila, ima lahko za posledico ne le blago evforičnost, ampak tudi stanja manije ali sindrome psihoze, podobne tistim, ki jih povzročajo nezakoniti amfetamini. Po drugi strani pa lahko ta zdravila v prvih nekaj dneh uporabe povzročijo nenaravno zmanjšanje vrednosti serotonina, saj skušajo možgani ob umetno povzročenem kemičnem neravnovesju vzpostaviti novo ravnovesje z zmanjšanjem izločanja serotonina. V obeh primerih tovrstna zdravila povzročijo neko obliko organske možganske disfunkcije, za katero domnevajo – toda nimajo dokazov za to –, da je odgovorna za pacientove simptome. Drugi argument v prid uporabe antidepresivov je njihova učinkovitost za številne ljudi. Toda pri tem se ni nihče vprašal, zakaj čutijo ali menijo, da so ta zdravila učinkovita. Breggin razloži: »Tipično je, da je pacientu onemogočeno, da bi ostal v depresiji med epizodo organske možganske disfunkcije, kajti depresija zahteva razmeroma čiste in neokrnjene možgane ter um. Če je pacient postal apatičen ali umetno evforičen zaradi možganske disfunkcije, zdravniki ocenijo, da se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo.«»To, čemur psihiatri rečejo depresija – letargija, apatija, živčnost, občutek brezupnosti, nemoči, nebogljenosti in nesrečnosti –, je resna težava, ki jo pogosto ne prepoznajo kot z jemanjem zdravil povezane težave. Psihiatrična zdravila lahko zaradi učinka depresije in izčrpanosti povzročijo, da se ljudje počutijo tako slabo, da hočejo storiti samomor,« trdi Caligari.Zdravniki lahko dolga leta izdajajo pacientom recepte za zdravila iz skupine selektivnih zaviralcev privzema serotonina, kot so tista, ki vsebujejo učinkovino paroksetin [paroxetine] (Seroxat/Paxil), in zdravilo Prozac, in sicer na podlagi kliničnih poskusov, ki so trajali le šest do deset tednov. Farmacevtska družba GlaxoSmithKline, ki je po ocenah s prodajo Seroxata/Paxila v letu 2000 zaslužila poldrugo milijardo angleških funtov, nadaljuje agresivno trženje zdravila s pritiskanjem na zdravnike, da bi ga predpisovali, učinek tega pa je sto milijonov izdanih receptov letno. To se še naprej dogaja kljub dejstvu, da so sami uslužbenci te družbe poročali, da so pacienti v poskusih kazali pomembne simptome, ki so se pojavili po prenehanju jemanja zdravila, in sicer tresenje, vznemirjenost in nespečnost, in to že po kratkem obdobju jemanja zdravila – zdaj Seroxat zaseda prvo mesto na seznamu Svetovne zdravstvene organizacije farmacevtskih sredstev, ki po mnenju zdravnikov povzročajo najhujše akutne simptome, pojavljajoče se po prenehanju jemanja zdravila. Na prospektu družbe GlaxoSmithKline, ki ga pacient dobi skupaj z zdravilom, še vedno piše, da »ne morete postati zasvojeni s Seroxatom«. Tu ni postavljene nobene razlike med odvisnostjo, ki jo je mogoče primerjati z zasvojenčevim hlepenjem po tobaku in he**inu, in zasvojenostjo, osnovano zgolj na pacientovi potrebi po tem, da bi se izognil akutnim fizičnim in psihološkim simptomom, ki se pojavijo po prenehanju jemanja zdravila.«

Aja, spomnimo se: pred cca osmimi leti je podjetje Google/Alfabet v entiteto GlaxoSmithKline ruknil skoraj miljardo dolarjev. Oni že vejo, kako preprečiti lastno depresijo. Preden se bodo dokončno zrušili v brezno, kamor edinole sodijo.

»Doživljamo trenutek, ko se stara ideologija še zadnjič dviguje na oblast, preden se bo sesula. Vsak poskus reševanja sedanjih družbenih problemov – ne glede na to, kakšni so – na podlagi stare ideologije bo stvari samo še poslabšal. Problema pač ne moremo rešiti z isto miselnostjo, ki ga je ustvarila. Rešitev za naš strah in negotovost ni v povečanju (tehnloškega) nadzora. Resnična naloga, ki nas čaka kot posameznike in kot družbo, je oblikovati novi pogled na človeka in na svet, poiskati nove temelje za našo identiteto, oblikovati nova načela za skupno življenje z drugimi in znova ovrednotiti pravočasno človeško zmožnost – govoriti resnico.«

~ Mattias Desmet, Psihologija totalitarizma

Razveseljuje nas sijajen bralski sprejem knjige Psihologija totalitarizma, v kateri profesor klinične psihologije na univerzi v Gentu, predavatelj in eden najprodornejših in najpogumnejših mislecev 21. stoletja Mattias Desmet obravnava zgodovinske in aktualne totalitarizme z vidika psihološke analize in prepoznava njihovo pojavljanje kot logično posledico mehanicističnega mišljenja in blodnega prepričanja o vsemogočnosti človeške racionalnosti. Knjiga je doživela že četrti ponatis!

Totalitarizem ni naključje in ne nastane v praznem prostoru. Rodi se iz kolektivne psihoze, o čemer predvidljivo priča zgodovina, kolektivne psihoze pa so ob slehernem ponovnem vzniku – od jakobincev do nacistov in stalinistov – obenem s pohitrenim tehnološkim razvojem dobivale vse večji in močnejši zalet. Vlade, množični mediji in druge sile v službi mehanicističnega pogleda na svet uporabljajo strah, osamljenost in osamitev, da demoralizirajo prebivalstvo, izvajajo nadzor in prepričajo velike skupine ljudi, da delujejo proti svojim interesom, kar ima vedno uničujoče posledice.

Svetovno priznani profesor klinične psihologije Mattias Desmet v knjigi Psihologija totalitarizma dekonstruira družbene razmere, ki omogočajo, da se ta kolektivna psihoza uveljavi.

Nujno, zeitgeistovsko, pronicljivo jasno pisanje – toplo priporočamo.

Srečko Kosovel, Tolstoj: Kreutzerjeva sonata. Iz zbirke Pesnikovo poslanstvo

Tale zapis bi danes prav gotovo sprožil veliko negodovanja med tako imenovanimi levimi liberalci, če bi ga seveda prebrali. Sporen bi se jim zdel na več ravneh in razjezil bi jih že s prvimi stavki: Pravim, da nam je potreba ruske orientacije. Ne samo zaradi tega, ker smo Slovani, ampak zaradi tega, ker ima Rusija v preteklosti in sedanjosti edino zdravo zrno za bodočnost vsega človeštva. Narod ni napreden, ker je moderen, ampak ker je zdrav. Nadaljevanje Kosovelovih misli o Tolstojevem delu pa jih bo razkurilo še bolj.

»Mislim, da razumem tvojo težavo,« sem rekel. »Prišel si sem, da bi si zgradil gnezdo. Vendar ne najdeš materialov, ki bi jih potreboval. Tu je le mrzla, mokra morska trava, ti pa potrebuješ nekaj bolj suhega, da boš za svoja jajca izdelal udobno gnezdo. Ne skrbi. Pomagal ti bom. Imam celo zalogo suhe morske trave. Sicer nisem ptica, vendar sem prepričan, da bi bil to zelo primeren gradbeni material. Takoj jo grem iskat.«

Z zvezdami okrašeni albatros je razprostrl krila in iztegnil vrat, svoj kljun je obrnil proti Stropu in spustil hreščeč, tleskajoč zvok. Zdelo se mi je, da je to znak navdušenja.

Vrnil sem se v Tretjo dvorano severno. Ribiško mrežo sem obložil s težko plastiko. Vanjo sem položil količino gnezdilnega materiala, ki se mi je zdela primerna za dve tako gromozanski ptici. To je bilo blizu tridnevni zalogi goriva. Količina ni bila zanemarljiva in vedel sem, da me bo morda bolj zeblo, ker jo bom oddal. A vendar, kaj je nekaj dni občutka mraza v primerjavi s prihodom novega albatrosa na Svet? Na kup morske trave sem dodal dvoje – nekaj čistih, belih peres, ki sem jih našel in obdržal samo zato, ker so mi bila všeč, in star volnen pulover, ki je imel toliko lukenj, da je bil komajda še uporaben kot oblačilo, bi se pa morda dobro obnesel kot podlaga za dragoceno jajce. (...)

Kmalu zatem sta albatrosa zgradila visoko gnezdo, spodaj široko približno en meter, in vanj zvalila jajce. Čudovita starša sta, bila sta predana svojemu jajcu, zdaj pa enako prizadevno skrbita za svojega mladiča. Ptiček raste počasi in ne kaže nobenih znakov pripravljenosti, da bi se operil.

To leto sem poimenoval Leto, ko je v Dvorane jugozahoda prišel Albatros.

•

Piranesijevo domovanje ni običajna zgradba: njene sobane so neskončne, hodniki se raztezajo v nedogled, stene hiše pa so obložene z nepreštevnimi kipi, med katerimi niti eden ni enak drugemu. V labirintu dvoran je zaprt ocean; valovi bučijo po stopniščih, v trenutku nepozornosti preplavijo prostrane sobane in zalijejo nepozornega obiskovalca. A Piranesi se ne boji; razume plimovanje morja, kot razume vzorec samega labirinta. Živi le zato, da bi z raziskavo prišel do dna svojemu nenavadnemu, čudesnemu domovanju.

Darko Cvijetić, Schindlerjev lift, Drugi

Zgodba o Taibu, ki je sam živel v majhni hiši ob novi stolpnici. V hiši, ki je ni hotel zapustiti. V hiši z vrtom, na katerega je veter prevrnil kartonastega Tita, ki so ga naredili otroci. Tito iz kartona je razpadal pod jablano. Taib pa je vztrajal v svoji samoti. Nesrečni starec se je vsem smilil. Zakaj ni hotel oditi? Kaj ga je priklepalo?
Potem je prišla vojna. Moč kratke zgodbe, ki pove vse.

Annet Schaap, Pošastka, 8. Šah

Mornar je žalosten, ker je izgubil svoje tovariše, pa tudi dolgčas mu je na čudaškem samotnem otoku. Razmišlja, zakaj sta ti dve ženski sploh tukaj. Misel, da čakata na princa, ki bo prišel s poljubom odrešit deklico, se mu zdi skrajno bedasta. Deklico povabi na partijo šaha. Seveda jo mora najprej naučiti, kako ga igrati.

Srečko Kosovel, Propad sodobne družbe in umetnost. Iz zbirke Pesnikovo poslanstvo.

Razmislek o tem, od kod izvira zastoj naše družbe. In o tem, kako so mu vse politične struje enako zoprne.
“Krizo onemoglosti doživljajo vsi Slovenci skupaj, to je kriza, ki nastane po dobah velikih borb in je potrebna valu, da se dvigne iz doline v vrh. Slovenska svobodomiselna (ta označba je anahronizem) inteligenca označuje ta gibanja kar pavšalno za komu- nistična ali klerikalna.”

Vse bo šlo
Vse bo šlo
Vse bo šlo v zrak!

Zato pa sem predsednik Z Z Z Z Z ZDA

Jani Kovačič: Predsednik ZDA (1983) na Sanje TV: https://sanje.tv/jani-kovacic-predsednik-zda_00566801a.html
.........

PREDSEDNIK ZDA

Pred mano ni boga
Jaz sem predsednik ZDA
Jaz sem propeler − zemlja avion
Jaz sem jezik − zemlja je bonbon

Vse bo šlo
Vse bo šlo
Vse bo šlo v zrak

Zato pa sem predsednik Z Z Z Z Z ZDA

Pred mano ni nobenega
Jaz sem vrh vsega
Foter jaz nisem zabit
Važn je de imam svoj trip

Vse bo šlo
Vse bo šlo
Vse bo šlo v zrak

Zato pa sem predsednik Z Z Z Z Z ZDA

Naveličal se bom in razbil ta svet
Sej včas zgleda kr nekam lep
A je čist navaden skret
Dolgcajt je, udaru bom dol ta svet

Vse bo šlo
Vse bo šlo
Vse bo šlo v zrak

Zato pa sem predsednik Z Z Z Z Z ZDA

»Volíte mene! Volíte mene!
Dolgovi ne bodo več hudi!
Zaporniki bodo pomiloščeni!
Volíte mene! Volíte mene!

Srečni bodo še bolj srečni in nesrečni še bolj nesrečni!
Bogati bodo bolj bogati in revni bodo bolj revni!”

“Volíte mene! Volíte mene!
Alkohol se bo pocenil!
Lahko boste gojili konopljo na vrtovih, na balkonih!
Lahko boste imeli cele plantaŽe konoplje!

Volíte mene! Volíte mene!
Otroci vam bodo hitreje rasli, če vólite mene!
Žene se vam bodo počasneje starale, če vólite mene!
Volíte mene! Volíte mene!

Nosečnice bodo plodnejše in bodo dvakrat hitreje rodile!
Volíte mene! Volíte mene! Volíte mene!
Vaša bodočnost je kot muha na muholovcu, je kot muha na mušnici,
je kot muholovec v svetu možnosti in historije!

Volíte mene! Volíte mene! Volíte mene!
Edino tako bodo nebesa vaš predpražnik!
Edino tako bo vse na dosegu vaših rok!
Volíte mene! Volíte mene! Volíte mene!”

Annet Schaap, Pošastka, 7. Princ

Kraljica in kralj skrivata svojo hčerko pred vsemi. Kraljica ne sprejema nobenih obiskov, tudi svoje sestre noče videti, vendar se ta ne pusti odgnati in pride pogledat svojo nečakinjo. Njej se sploh ne zdi tako strašna, prav ljubke kodrce ima med rožički, pravi. Kralj je čisto zgrožen nad njenimi besedami in nasploh zelo obupan.