Kralji ulice

NUJNO - NUJNO - NUJNO

V našem Chic butiku še vedno zelo primanjkuje MOŠKIH oblačil (spodnje perilo, nogavice, majice, hlače ...) in obutve. Zbiramo jih v našem dnevnem centru na Pražakovi 6 v Ljubljani vsak delovni dan med osmo in šestnajsto. Prijaznim donatorjem_kam se vnaprej zahvaljujemo.

PS - dodatno bi za uporabnika potrebovali tudi posteljnino.

DAN V NAJLEPŠI SLOVENIJI

Včeraj sem malo popizdil, ampak sem se imel res lepo. Ker pa je Slovenija po svetu najbolj znana zaradi kvalitetnih vin, ki so boljša od vseh francoskih, sem moral promovirati svoj uspeh in sem ga seveda, kakor Prešeren, malo spil. A sem imel zaradi težkih ljudi okoli sebe nekaj problemov. Sem pa prespal varen pred vsemi možnimi kreteni na policijski postaji v Mostah.

Policisti so se mi smejali in rekli, da so me samo zaščitili, da ne bi naredil kakšnega problema. Zjutraj, ko so mi vračali stvari, so uvideli, da je med njimi tudi trava. Vzeli so mi jo brez zapletov z zapisnikom, saj sploh nisem vedel, da jo imam. Svaka čast policistu, da mi ni napisal kazni. Morda pa se mu sploh ni dalo pisati zapisnika. Ko sem naposled le prišel ven, je močan dež kar naenkrat nehal padati. Takrat me je policist malo čudno pogledal in si verjetno mislil je ta bog al kva in se spet nasmehnil. Potem je posijalo sonce, jaz pa sem odkorakal počasi in dobre volje. Na poti sem našel češnjo in takoj sem imel malico. Bila je res dobra, zrela, in sem se na njej tudi malo odpočil, se nasedel. Ko sem prišel domov, sem pod posteljo našel še svoj telefon, ki naj bi ga bil izgubil.

Evo, super za Slovenijo in svaka čast policistom. In češnja je bila res zelo dobra.

LP Sony

Foto: ClausF

DAN V MESTU

Sonce je počasi vzhajalo nad mestom in metalo jutranjo svetlobo na nebotičnike in mrtve ulice. Njegovi nevidni prebivalci so začenjali svoj dan. Med njimi je bila D, starejša ženska, katere oči so pripovedovale zgodbo celega življenja. Sedela je na klopi v prenovljenem Miklošičevem parku in se kljub 25 stopinjam ovijala v raztrgano odejo. D je bila nekoč kuharica v kliničnem centru, a jo je vrsta nesrečnih dogodkov in slabih odločitev pustila brez strehe nad glavo. Zdaj je našla tolažbo v hranjenju golobov, pijančevanju in opazovanju mimoidočih.

Blizu, v senci nekoč impozantne pisarniške zgradbe, je B brskal po smetnjaku. Fant v poznih dvajsetih, z nekoč atletsko postavo, je sedaj sključeno shiran kazal leta težav. B je bil športnik s sanjami, da bi postal profesionalec, a odvisnost je te sanje razblinila in ga pripeljala v življenje revščine. Kljub svojim okoliščinam je B ohranjal upanje, občasno dvigoval uteži in jalovo iskal pot nazaj do svojega prejšnjega jaza.

V srcu mesta se je oblikovala majhna skupnost izobčencev. Bili so ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, združeni s skupnimi boji. Tam je bila L, mlada mati dveh otrok, ki ju je pod svoje okrilje vzel CSD. Njen partner jih je že davno tega zapustil, pustil jo je samo, da se bori zase in za svoja otroka na ulicah glavnega mesta. Čez cesto, nedaleč stran od Nobel bureka, je sedel M. Bil je veteran, njegov obraz utrujen od let življenja. Pogosto je opazoval lepo oblečene odvetnike iz bližnje pisarne ter se spraševal, ali ga opazijo ali pa je samo del mestne pokrajine. Njegov um je bojišče spominov, tako dobrih kot slabih, a našel je trenutke miru v prijaznosti tujcev, ki so mu občasno navrgli kakšen kovanec v zameno za časopis Kralji ulice.

Na Miklošičevi so mimoidoči hiteli mimo njih, turisti so jih fotografirali in se čudili odprti sceni. Prebivalci sosednjega bloka so nevidno nadaljevali svoje dnevne rituale, ne da bi jih večina zbranih opazila. V času kosila se je R odpravila v ljudsko kuhinjo, kjer je izmenjevala zgodbe z drugimi, ki so bili kot ona, T pa je našel zavrženo knjigo in se usedel v miren kotiček, da bi bral in se začasno izognil svoji resničnosti. Nato jo je pustil na avtobusnem postajališču s sporočilom: »Knjiga je orožje. Vzemi jo!«

Tik pred zaprtjem je skupina prostovoljcev prispela v dnevni center, pripeljala hrano in odeje. Poznali so imena in zgodbe mnogih brezdomnih, obravnavali so jih z dostojanstvom in spoštovanjem, ki jim jih preostala družba pogosto odreka. Otroci mlade L so dobili nove igrače, njihovi obrazi so zasijali od veselja, ko jim jih je izročila med nadzorovanim obiskom. N je dobil nov par nogavic, preprosto darilo, ki mu je pričaralo nasmeh. Vsaka brezdomna oseba vam bo povedala, da ni lepšega občutka kot obuti sveže nogavice. Ko je odbila 16. ura, se je Miklošičeva začela umirjati. D se je vrnila na svojo klop, B je našel zavetje za spanje, L je spravila otroke v imaginarne postelje, M pa je zvečer strmel v zvezde, našel uteho v njihovi oddaljenosti in napisal pesem.

Ponoči so blokovski prebivalci sanjali o boljših dneh. Nekateri so si zaželeli rešitev za brezdomne, drugi so fantazirali o tem, kako bi se jih znebili izpred svojega praga. Brezdomni, revni, izobčenci – ljudje z zgodbami, upi in sanjami ‒ so preživeli še en dan v mestu. A ne vsi.

Jean Nikolič

Foto: Alexas_Fotos

"Brezdomni, revni, izobčenci – ljudje z zgodbami, upi in sanjami ‒ so preživeli še en dan v mestu. A ne vsi." JN

Poletna Klopca pod svobodnim soncem, Dan v mestu, jutri ob 18.00 na valovih Radio Študent 89,3 MHz.

Pet zgodb: bipolarna motnja, brezdomstvo, odvisnost, homoseksualnost ... Vabljeni k poslušanju!

Gosti in gostja oddaje:

Jaka Tomc

Aleks

Kim

Dejan

Renato Volker ‒ Rene

Ilustracija: Leah Artist Mihalič

https://radiostudent.si/druzba/klopca-pod-svobodnim-soncem/dan-v-mestu

Novi Kralji so že na ulici!

Avgustovska številka je že tradicionalno tematska, letošnja tema je "dan v mestu".

Na naslovnici: Tonček. Ilustracija: Leah Artist.

Naš Chic butik nujno potrebuje letna moška oblačila in obutev (spodnje perilo, majice, nogavice, kratke in dolge hlače, superge, sandali ...), saj nam jih je že skoraj popolnoma zmanjkalo. Donatorjem_kam se lepo zahvaljujemo!

PS - branimo se ne niti posteljnine in pa potrebovali bi tudi en namizni prt.

Naša Alpska divizija je ravnokar osvojila Mrežce, 1965 m. Zdaj je na vrsti donirano kosilo v Blejska koča na Lipanci, nato osvežitev v jezeru. Na fotografiji je del divizije, predvsem najbolj fotogenični osebki naše vrle vojske :D

BREZDOMKA, 22.

Bila je nedelja in na oddelku je vladala tišina. Vstopila sem v sobo, njena postelja je bila verjetno ravnokar urejena. Poznalo se je, da pod odejo ni bilo gibanja, ker je bila kot sveže zlikana. Ležala je na hrbtu in iz ust ji je molela cevka. Ne more več sama dihati, sem pomislila. Pogledala sem gospo nasproti in ta je samo odkimala. S tem je vse povedala. Od petkovega obiska ni bilo sprememb. »Vzemite njene stvari, ne bo jih več potrebovala.« Videla je, da sem hotela pustiti telefon ob njej, če bi se slučajno zbudila in me hotela poklicati. Ampak vedela sem, da je konec. Spakirala sem stvari in jo še malo božala po laseh, kot ji je bilo všeč. Morala sem se sprijazniti s kruto resnico.

Pogledala sem Petra in rekla: »Ne morem več hoditi na obiske, to je preveč mučno. Bog ji daj večni pokoj in večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru. Amen.« Na čelo sem ji dala še zadnji poljub in bolje pogledala cevko. Pravzaprav to sploh ni bila cevka, ampak ji je iz ust v obliki cevke silila neka gosta slina. Stisnila sem ji roko, jo poljubila in rekla: »Adijo, draga moja mami!« Nato smo zapustili sobo. Vedela sem, da ne bo dočakala jutra. Ni mi bilo mar, kdo me gleda, solz nisem več mogla krotiti. Predolgo sem jih zadrževala. Doma je pred hišo na klopci sedel oče: »Je kritično?« »V komi je že od petka.« »Pa zakaj takšnim ne pomagajo, da jih pustijo takole umirati? Rešili bi jih muk.« Strinjala sem se z njim in mu rekla, da ji dajejo morfij. Srce je zdravo, vse drugo pa ... In ravno zdaj, ko si je uredila stanovanjsko problematiko in finance. Ni še stara, še vsaj deset let bi bila lahko z nami, hodili bi na izlete in se lepo imeli. Zakaj ni prej začela abstinenco? Leta 2015, ko je dobila vnuka, bi morala abstinirati. Kar jezna sem bila. »Vsak ima svojo usodo,« je pripomnil oče. Najraje bi se napila. Poklicala sem brata in mu rekla, naj mi prinese pivo. In ves začuden mi ga je. Ko se je pripeljal do hiše, je zazvonil telefon. »Iz UKC Maribor kličem, glede vaše mame. Kaja, ne?« »Da, Iva je moja mama.« »Žal vam moram sporočiti, da se je malo prej, ob šestih popoldan, za vedno poslovila.« Vedela sem, kaj bo rekel. Ostala sem mirna, a sem vseeno jokala med pogovorom. »Če se želite zadnjič posloviti od nje, bo do osmih še na oddelku, potem pa bo prepeljana na patologijo v kleti. Poklicali boste pogrebno službo, ki jo nato odpelje v krematorij, če se boste tako odločili.« »Zjutraj smo se že poslovili, zato nas danes ne bo več.« Damijanu sem sporočila novico. Šel je v svojo sobo in jokal. Oče in Peter sta mi izrazila sožalje. Nameravala sem spiti tisto pivo, na njen spomin, pa sem si premislila. Alkohol jo je ubil. Ne potrebujemo ga danes. Ne bi ji bilo všeč.

V službi sem dobila teden dni dopusta. Hvaležna sem bila za to. Imela sem čas, da v miru uredim vse potrebno in se pripravim na pogreb. Tudi v njenem stanovanju sem imela ogromno dela, ne le pospraviti vse stvari, ampak tudi generalno počistiti za njo. Proti plačilu mi je na pomoč priskočila gospa iz čistilnega servisa. Preden je prišla, sva z I. pregledali mamine obleke, večina stvari je bila nenošenih ali zelo malo nošenih. Zaradi trebuha ji ni bilo nič več prav. Pogrebni zavod pa je bil nasproti njenega bloka. Gospa je bila prijetno presenečena, ko sem ji omenila, da doma urejam oltarček in da me zanima, kako je s pepelom. »Na poslovilni slovesnosti jih prosite, naj vam pred raztrosom dajo žličko pepela v majhno žaro.« To je bila mamina želja in zdaj ji bom lahko ugodila, da bo za vedno z nami. »Kaj pa glede prevoza žare iz Maribora? Bi lahko mi prišli z avtom ponjo, da se bo še zadnjič peljala z nami?« »Lahko uredimo.« Bila sem navdušena. Postalo mi je toplo pri srcu in vem, da bi bila mama zadovoljna.

Bil je vroč, poletni avgustovski dan. Slovesnost je bila preprosta, kratka, tam smo bili samo iskreni ljudje. Posvetilo se mi je, zakaj si je na koncu premislila glede žarnega pogreba. Tu, na tem krasnem koščku travnika, se bo počutila bolj svobodno in brezskrbno. Všeč mi je bilo, da so se tudi gospe iz Zavoda Franko strinjale, kakšen mir se čuti. Doma sem dokončala oltarček in mu dodala tisto lepo malo žametno žaro. Okoli sem postavila nekaj najinih skupnih slik, svečo, angelčka in križ. Sploh se nisem obremenjevala s tem, kaj si kdo misli. Izpolnila sem njeno željo, in to je največ, kar šteje. Tudi meni je oltarček zelo pomagal. Ponoči, ko je bilo najhuje, sem lahko prišla tja, se zjokala in se umirila. Čez dan je še šlo, zjutraj sem imela službo, popoldan malega Petrčka, zvečer pa se je začelo. »Zdaj pa je minil že cel teden, umiri se, no,« mi je dejal Peter. Ampak nisem si mogla pomagati. Poskušala sem ignorirati proces žalovanja, mislila sem, da bo s časom minilo. A ni. Morala sem skozi več faz žalovanja. Najmanj en mesec je trajalo, da sem malo napredovala. Nespečnost je bila najhujša. In psihično sem bila na dnu. Dobra sodelavka mi je predlagala, da bi se skupaj udeležili delavnic na temo stresa v zdravstvenem domu, kjer so nas naučili učinkovitega spopadanja z njim. Delavnico je vodila psihologinja, ki mi je tudi zasebno dosti pomagala. Vmes sem obiskovala doktorja Mojeviča in kot možnost sva omenjala tudi krajši čas jemanja antidepresivov v kombinaciji s pomirjevali. Ker pa sem abstinirala že šesto leto, sem to možnost črtala s seznama.

Začela sem hoditi na tečaj joge, ki ga je v Velenju vodil mlad par. Zvečer pred spanjem sem šla na hiter sprehod, da sem se utrudila, nato pa si v postelji vstavila slušalke z meditacijo. To mi je dosti pomagalo, in tudi jutranje zahvalnosti sem redno nadaljevala. Tedni so minevali in počasi sem se pobirala. Na oltarček sem dodala še zadnje pismo mami …

Kaja Tomič

Ilustracija: Bianca Van Dijk

SARIN DNEVNIK

STOJNICA NAVDIHA

Dobrodelna tržnica TIMALITI za Kralje ulice:

»Letošnjo tržnico zaznamuje že 4. obletnica zbiranja prispevkov za Kralje ulice. Na tržnici TIMALITI smo sodelovali Tinka, Mak, Lili in Tine, od tu tudi izhaja ime tržnice. Smo bratranci in sestrične in smo končali peti in osmi razred OŠ. Izdelovali smo: male tepihe, zapestnice, kazalke, škatlice, naprstne lutke, tkane torbice … Stojnico smo popestrili tudi z avtorskimi slikami in zemljevidi Ljubljane. Letos nam je uspelo v dobrodelne namene zbrali 119,41 €. Izdelke smo prodajali dva dni med šesto in osmo uro zvečer. Prvo uro je posel tekel počasneje, saj je bilo še vroče. Ob sedmi uri je postalo hladneje in ljudje so začeli prihajati ven. Nekateri so nas zavrnili s svojimi razlogi (nimam časa, nimam gotovine, zavili so na drugo stran ceste, da bi se nam izognili …), spet drugi, pa so se pri naši tržnici ustavili in nas pohvalili, se pogovarjali ter donirali. Prispevke smo zbirali za ljudi, ki si ne morejo privoščiti življenja, kot ga imamo mi. Včeraj smo zbrana sredstva predali društvu Kralji ulice.«

Foto: osebni arhiv

Tinka, Mak, Lili in Tine 😊

Moje bivanje v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOD)

Ko smo imeli danes skupino pacientov, je prišla v sobo terapevtka in opazila, česar še sami nismo, namreč da je prižgan radio. In ker ne bi smel biti, nam ga je prepovedala poslušati za 24 ur.

»Skupina pacientov« je skupina, v kateri smo le kriziranci in vsak opravlja svojo funkcijo. Kulturnik spiše osebni plan za vsakogar posebej. Poročevalec spiše oziroma bolje rečeno prepiše iz časopisa štiri najbolj aktualne novice iz sveta in Slovenije. Počutnik spiše splošno počutje na oddelku itn. Za vsakega se najde delo. Na tej skupini smo sami, sedimo v krogu okrog mize, ideja je, da naj bi brez radia vegetirali in čim tišje opravljali zadane naloge. To, da je na našo skupino uletel tehnik, je bilo prvič in zdi se mi, da tudi prvič, odkar je bil prižgan radio. Res je, da so pravila jasna in radio ne bi smel ropotati, a vseeno se mi zdi, da bi nas lahko prvo zgolj opozorili in šele nato sprejeli tako drastičen ukrep, kot je prepoved edine stvari poleg TV-ja, ki nas še kolikor toliko drži pri življenju.

Zaradi te krivice je marsikdo pošizil, a A. je šel še korak dlje in svoj gnev izliv nad terapevtski tim, kar mu je prineslo izključitev iz programa. Sedaj mora spakirati svoje stvari in oditi domov. Ne odobravam njegovega izlivanja gnojnice nad »vodstvom«, ker je to prekršek najvišje stopnje. Žal mi ga je, ker je bil res človek na mestu in je vedno preudarno govoril. Bil je tudi poln takih in drugačnih zgodb in veselje ga je bilo poslušati. Ne vem, koga bomo zdaj poslušali in ob katerih zgodbah se bomo zabavali, ker drugi junaki tukaj niso sposobni spraviti zanimive zgodbe skupaj, ne da bi vmes zaspal, se razjezil ali pa odtaval v mislih stran.

A je prišlo do preobrata. Tega, da je A. res fant od fare, izgleda, ne mislim samo jaz, ker ko je prišla med nas novica, da mora oditi, smo začeli čebljati, da se z odvzemom radia ne strinjamo in da razumemo njegov izpad. Zelo smo ga branili. Vsi tehniki so se zato ukvarjali s prestopkom in se na koncu odločili, da naš srboritež lahko ostane na oddelku, a z veliko črno piko, ukorom pred izključitvijo. Ta ukor pred izključitvijo imam tudi sam in mislim, da ga večinoma dobijo vsi, da se potem toliko bolj tresejo, da ne letijo prehitro čez prag.

Upam, da bo v prihodnje naš diverzant imel več pameti kot sreče.

Anatej

Ilustracija: RosZie

Humanitarček
Tudi Humiji ze od 5.00 na terenu in poskusamo pomagati . V resnici sploh ne vemo vec, kje se lotit. Razen da smo si zeleli, da je to poletje mirnejse … in pricaramo morje, izletke … tako pa smo spet pri krovcih, iskanju ponjav, merjenju stekel …

Ah …:/
Ps: ce vam proracun dopusca, smo veseli vsakega evra za sanacije na nas SI56 0417 3000 1907 020, s pripisom Sanacija24. V resnici nam cisto vsak evro pride prav.

Giacomov foto kotiček:

ODDELEK ZA RAZBURJENE* ŽENSKE

»Ogledala uporabljamo za gledanje lastnega obraza, umetnost pa za gledanje v lastno dušo,« je zapisal George Bernard Shaw. Eleonora, ljubkovalno znana kot Nori, je to globoko razumela.

Nori se je rodila leta 1902 v meščanski družini in je imela izjemno močno vez s svojim mlajšim bratom Albertom in mlajšo sestro Bico ter z umetnostjo samo.

Med študijem se je borila z obvladovanjem intenzivnih čustev – pogosta lastnost umetnikov, ki čustva doživljajo in obdelujejo drugače kot drugi.

Nori je hrepenela po življenju, prežetem z umetnostjo, a so te sanje sčasoma privedle do resnih družinskih konfliktov. Po selitvi v Firence leta 1924 je vzpostavila vplivne umetniške povezave in začela burno razmerje z Anicetom del Masso, karizmatično, a za občutljivo Nori premočno osebnostjo.

V času fašizma so družbena pričakovanja omejevala ženske na domače vloge, kar je postopoma razkrojilo njene sanje. Njena prizadevanja so naletela na nadaljnji odpor očeta, njen svet pa se je povsem zrušil, ko je njen brat Alberto leta 1933 umrl zaradi bronhopnevmonije.

Preplavljeno z žalostjo in prisiljeno v življenje, ki ga ni nikoli izbrala, se je Norino duševno zdravje poslabšalo, kar je vodilo do diagnoze shizofrenije.

Leta 1935, pri starosti 33 let, so jo poslali na zdravljenje v Villo Igea v Modeni, kar je zaznamovalo polovico njenega življenja – živela je še nadaljnjih 33 let.

V zadušljivi zaprtosti psihiatrične ustanove je Nori prekinila stike s svojo družino, in da bi se zaščitila pred bolečino zunanjega sveta, izbrala molk.

V osamljenosti je odvrgla svojo prejšnjo identiteto in sprejela svojo pravo naravo umetnice. Ponovno je začela slikati in ustvarila pomembno zbirko del, vključno s številnimi avtoportreti, ki so kasneje pokazali njen edinstveni pogled umetnice, neomejene s stereotipi tistega časa.

Medicinsko osebje v zavodu je spoštovalo njeno ustvarjalnost, dovolilo ji je, da kar koli, od pokrovov škatel do rentgenskih plošč, spremeni v platna, ki so izražala njeno identiteto.

Ko se je njeno zdravje slabšalo, so obrazne podrobnosti na njenih slikah izginjale. Njeno zadnje delo iz leta 1967, rentgenska plošča, prikazuje Nori brez obraza, ki se vzpenja v nebesa, simbolizira njeno prevladujočo borbo (naslov dela: Norina duša se vzpenja v nebesa).

Nori je umrla prelomnega leta 1968, ko so se ženske borile za pravice, ki jih ona nikoli ni uživala.

Njena umetnost je pustila močno zapuščino, izzivala je dojemanje bolezni in identitete ter govorila o neuničljivi naravi človeške ustvarjalnosti in trajni moči sanj.

Njena dela živijo naprej v Muzeju Nori de Nobili, redki ustanovi, posvečeni umetnici, ter centru za proučevanje žensk v sodobnih vizualnih umetnostih.

Norina zgodba je pričevanje o vzdržljivosti človeškega duha: sanje, ne glede na to, kako globoko zakopane, imajo način, da se pojavijo na površju, kar dokazuje, da če jih imaš, ti je namenjeno, da jih uresničiš.

Avtor besedila in fotografij: Giacomo Doni
Prevedel Jean Nikolič

* Besedo razburjena (agitata) so v italijanskih psihiatričnih ustanovah uporabljali za opis agresivnih, histeričnih in nasilnih oseb.

Ping pong, eden bolj priljubljenih športov na Kraljih. Danes v Športnem društvu Tabor.

Foto: JN

LGBTIQ+ MED NAMI

Merjenje pojavnosti – tako vidnega kot prikritega – brezdomstva je že v osnovi težka in zapletena naloga, saj je brezdomstvo večrazsežnosten in vseskozi spreminjajoč se pojav. Prav tako tudi metodologija merjenja in zbiranje podatkov na evropski ravni nista poenotena. O konkretnih številkah oseb, ki izkusijo brezdomstvo v Sloveniji, je zato težko govoriti. In situacija je še manj jasna, ko govorimo o brezdomstvu mladih v LGBTIQ+ populaciji.

Kot najpogostejši vzrok za izkušnjo brezdomstva LGBTIQ+ oseb se navajajo družinski konflikti, ta vzrok potrjujejo tudi številne tuje raziskave. Konflikt z družino običajno nastopi zaradi razkritja spolne usmerjenosti oziroma spolne identitete mladih. Čeprav je to najpogosteje naveden razlog, zakaj LGBTIQ+ mlade_i doživljajo brezdomstvo, pa še zdaleč ni edini.

LGBTIQ+ mlade_i, ki doživljajo brezdomstvo, imajo podobne potrebe kot njihove_i vrstnice_ki, ki niso del LGBTIQ+ skupnosti, vendar pa imajo tudi potrebe, specifične za njihovo identiteto. Žal pa v socialnovarstvenih storitvah za brezdomne v Sloveniji nimamo razvitih storitev, namenjenih zagotavljanju varnega okolja za omenjeno populacijo, ki se zato njihovih uslug večinoma ne poslužuje, saj jim ne zaupa.

»Pri analizi izkušenj mladih LGBTIQ+ oseb lahko vidimo zaskrbljujoč trend neustreznih bivanjskih razmer v primarnih družinskih okoljih ter nasilja in trpinčenja, ki ga doživljajo od staršev ali skrbnic_kov, opazimo pa tudi vlogo, ki jo imajo težave v duševnem zdravju tako med vzroki za stanovanjsko izključenost in brezdomnost kot med podpornimi mehanizmi za izstopanje iz bivanjske stiske. Organizacije, ki se ukvarjajo z brezdomnostjo, poročajo, da se pri svojem delu v določeni meri sicer srečujejo z mladimi LGBTIQ+ osebami, vendar za delo z njimi in naslavljanje specifičnih potreb populacije niso posebej dobro opremljene ali usposobljene ter si želijo več informacij, znanja in orodij za izvajanje učinkovitejše podpore« (Društvo Parada ponosa, 2021).

Če to želite slišati ali ne, je dejstvo, da je v Sloveniji (prikrito) brezdomstvo LGBTIQ+ populacije preslišana tema. Mlade_i, ki se identificirajo kot LGBTIQ+, so pogosto tudi žrtve več vrst nasilja: psihičnega ustrahovanja, diskriminacije, fizičnega nasilja – tako v domačem okolju kot v javnih prostorih. Posledica je visoka prisotnost manjšinskega stresa, ki se nanaša na način, kako posameznice_ki iz premalo zastopanih ali stigmatiziranih skupin doživljajo številne stresorje, ki so neposredno povezani z manjšinsko identiteto. Ta vpliva na visoko stopnjo duševnih težav med populacijo in je tudi eden izmed vidnejših razlogov za brezdomstvo LGBTIQ+ mladih.

Izkušnje kažejo, da sta ozaveščanje javnosti in delo z družinami absolutno prednostni področji, na katerih je treba delati. Pri tem je pomembno naslavljanje celotne javnosti, predvsem pa vseh staršev in skrbnic_kov, ki ne vedo, kako naj sprejmejo spolno usmerjenost ali spolno identiteto svojega otroka in sobivajo z njim. Moramo odpreti oči in gledati soljudi s srcem, saj jih ogromno živi v stiskah, ki jih ne vidimo ali pa jih ne želimo videti.

Jean Nikolič

Ilustracija: Leah Artist Mihalič

Danes smo si privoščili piknik pred stavbo bivalnih enot Javnega stanovanjskega sklada MOL. Mljask!

KOMFORT

S pomočjo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana sem končno dobila bivalno enoto. Filing je ekstra! Enota je sicer še neopremljena, a se nisem mogla upreti temu, da si ne bi že takoj prvo noč po prejemu ključev privoščila mirnega spanca na varnem. Prinesla sem si koc in blazino in v miru zaspala.

Mračna

BMW

Bil sem pred Kralji ulice, ko je na Miklošičevi ustavil BMW. Voznik je izstopil in prišel do nas. Vprašal me je: »Ali ti ponujaš Kralje ulice pred Mercatorjem na Dalmatinovi?« Pritrdil sem in vprašal, če je kakšen problem. Odgovoril mi je, da ne, pač pa, da me njegova mama pogosto vidi tam, zdaj me pa že dolgo ni bilo, zato me pogreša in jo skrbi zame. V tistem je tudi njegova mama prišla iz avta. Vprašala me je: »Sinko, zakaj te ni na Dalmatinovi?« Potem je odprla denarnico in mi dala 50 evrov.

Adis Hero

CAJTNG

Ko ponujam Kralje, imam pogosto občutek, da mi dajejo denar iz miloščine in ne zaradi interesa po branju samem. Nismo vsi, ki pristanemo na dnu, narkomani in pijanci, lahko smo tudi urejeni, pa imamo svojo zgodbo poloma. Ranil me je odnos znanega politika, ignoranca do brezdomstva, občutek sem dobila, kot da sem kužna, tako se mi je izognil. Časopis ponujam vedno na isti lokaciji, ljudje so si me do sedaj že malo zapomnili in mi dajejo dober feedback, motivacijo za nadaljnje delo.
Želim spodbuditi ljudi, da časopis vzamejo in preberejo, saj so notri odlične vsebine, kolumne, osebne pripovedi. Vsaka je zgodba zase.

Nina

Foto: Clker-free-vector-images

Tereza, žal si nas nenadoma prezgodaj zapustila. Težko nam je ubesediti občutke, ti pa v spomin namenjamo to oddajo. Srečno pot in na snidenje!

Danes ob 18.00 v oddaji Klopca pod svobodnim soncem na Radio Študent 89,3 MHz.

In memoriam: Tereza Vuk Klopca pod svobodnim soncem 6. 7. 2024 – 18.00 Rok Pibernik Jean Nikolič In memoriam: Tereza Vuk Vir: Arhiv Tereze Vuk Tereza Vuk, slovenska pisateljica in kolumnistka, 29. november 1976, Ljubljana, † 17. junij 2024, piše na Wikipediji.  Vendar je bila Tereza veliko več kot le pisat...

Za našega člana iščemo mali tranzistor, da si bo s poslušanjem radijskega programa lahko lajšal dolge ure in dneve za rešetkami. Ponudbe na [email protected]

SPOLNOST IN BREZDOMSTVO V KANADSKEM MONTRÉALU

»Neobstoječa«, »neprepoznana«, »povezana s tveganji« – spolnost marginaliziranih posameznikov se pogosto obravnava skozi prizmo spolno prenosljivih okužb in telesne varnosti, pojasnjuje Philippe-Benoit Côté, raziskovalec na Montrealskem raziskovalnem središču za socialne neenakosti in profesor seksologije na Univerzi Quebec v Montrealu. Vendar to ne razkrije celotne zgodbe.

Pierre in Nicole zasedata eno od devetih kabin, rezerviranih za pare v zavetišču Hochelaga, kjer je tudi zavetišče za zapuščene hišne ljubljenčke. To je redkost: v Montrealu je le 18 postelj, rezerviranih za pare, 16 v Hochelaga-Maisonneuveu in 2 v zavetišču Hôtel-Dieu.

Par si deli prostor, ki je opremljen z dvema pogradoma in mizo. Vendar je težko uživati v intimnosti zaradi vrveža na hodnikih med kabinami, ločenimi le z zavesami in lesenimi deskami.

Razmere so enake v Hôtel-Dieu, ki ga upravlja The Old Brewery Mission. Pomembne razlike: sobe so zaprte, kar zahteva večjo pozornost. »Pari s ceste so nam pogosto poznani,« pravi Émilie Fortier, direktorica nujnih služb v zavetišču. »Posredujemo, ko imamo dvome, in če opazimo nasilje v dinamiki med posameznikoma ali vključenost v spolno delo, tega v svojih objektih ne toleriramo.«

Hervey in njegova žena Lynda sta celibatna, odkar sta prišla v zavetišče Hochelaga. Po odkritem pogovoru sta se odločila, da b***a spolni odnos »začasno postavila na stranski tir, dokler ne najdeta stanovanja«. Kot Pierre in Nicole tudi onadva spita ločeno, skromne dvojne vzmetnice v zavetišču so namreč preozke za dve osebi. »Pogrešam crkljajoč in miren spanec v objemu,« pravi Hervey. »Samo to – sploh ne spolnosti, že samo to pomeni veliko.«

Catherine Lesage, ambulantna koordinatorka za CAP St-Barnabé, verjame, da je pomembno, da se parom omogoči, da spijo skupaj. »Ne gre la za spolnost,« pravi, »ampak za intimni stik z drugo osebo,« kar lahko v težkih situacijah zagotavlja stabilnost.

Poleg financiranja javnozdravstvenih vprašanj so spolne potrebe ljudi, ki doživljajo cestno brezdomstvo, skoraj neslišne v politični sferi. »Ker brezdomni nimajo plačanih služb, si očitno ne zaslužijo zdrave hrane ali dostojnega stanovanja, kaj šele dostopa do trenutkov užitka,« piše v poročilu kolektiva za Quebec brez revščine, objavljenem leta 2019.

»Šotori so dobra alternativa,« pravi Philippe-Benoit Côté. »Pari se tako ali tako izogibajo zavetišč, ker si ne želijo biti ločeni.«

Kakšna pa je izkušnja osebja v zavetiščih? »Žal mi je to priznati, vendar je odgovor pritrdilen,« pravi direktor zavetišča Hôtel-Dieu, priznavajoč pomanjkljivost zagotavljanja storitev za pare, ki doživljajo brezdomstvo.

Med intervjuji, ki so bili izvedeni na lokaciji šotorskega kampa Guertin v Gatineauu, ki leži na drugem bregu reke nasproti kanadske prestolnice Ottawa, je par opisal občutek varnosti in miru, ki sta ju doživljala med bivanjem znotraj območja kampa, za katerega skrbi organizacija Homelessness Zero, ki skrbno nadzoruje delovanje, da zagotovi dobro delujoče in varno okolje med zimsko sezono.

Côté je pozval, naj javne strategije »vključijo pozitivno spolno zdravje med druge prioritete«, dodaja pa, da bo to zahtevalo razbijanje tabujev okoli spolnosti.

Vendar pa Joris Grail, koordinator programa za spolne delavce pri RÉZO, zdravstveni organizaciji, ki oskrbuje gejevske in biseksualne moške, opozarja: »Vsi strokovnjaki se ne počutijo udobno in/ali niso usposobljeni za pogovore o spolnosti z uporabniki.«

Jean-Jeannette že 30 let obiskuje gejevske savne in se v njih počuti zelo varno. Tja zahaja predvsem zaradi flirtanja in želje po spolnih odnosih, če začuti povezavo. Brez teh »odprtih in neformalnih« prostorov trdi, da bi se moral zateči k prostituciji. Zakaj? Ker »si revni drugje ne morejo privoščiti sobe, v kateri bi lahko spali na toplem in imeli spolne odnose«.

Ko so ga vprašali o razliki med savno in bordelom, je odgovoril, da »je ni, je kot bordel«. Toda savne so nekoč zadostile njegovim osnovnim potrebam: topel, čist prostor za spanje za zaklenjenimi vrati in možnost sodelovanja v varnih družabnih in spolnih dejavnostih.

Nasproti lesenega paviljona, poimenovanega Ljubezenska soba, nedavno preoblikovanega v udobno gnezdo za brezdomne pare, stoji impozantna bela plošča z napisom: »Vse, kar potrebuješ, je ljubezen.«

V Belgiji je leta 2017 bruseljska organizacija Corvia izdolbla Ljubezensko sobo v globinah svojega vrta. Intimen prostor, prosto dostopen brezdomnim parom po predhodni rezervaciji, podobno kot najem hišice za romantičen vikend izlet (ali rezervacija 72-urne nastanitve v zaporu na vsaka dva meseca za zasebne obiske družine, na voljo določenim zapornikom).

Prihodnost Ljubezenske sobe ostaja negotova, poskusi stika s predstavniki organizacije so bili neuspešni, a je francoska televizijska postaja France 3 nedavno intervjuvala prebivalce. »Star sem 32 let,« je dejal mladenič, sedeč na postelji znotraj nadstreška. »Moja dekle je staro 30 let. Zunaj je vedno težko, in ko prideva sem ... potem pa se morava vrniti na ulice, tega si sploh ne želiva.«

Sociologi to imenujejo učinek »zagozdenega učinka«, pri čemer se ljudje upirajo ponovnemu prehodu na prejšnje nezaželene razmere, ko so okusili boljše življenjske pogoje, vključno s tem, da imajo streho nad glavo med izkušnjo brezdomstva. Biti prisiljen opustiti intimnost po bivanju v Ljubezenski sobi je boleče za njene najemnike.

Koncept Ljubezenske sobe je predlagala ženska, ki doživlja brezdomstvo. »Naveličana sem, da kažem svojo rit na ulici,« je dejala. »Naredite nekaj! Postavite hišo, presneto!«

Zakaj ne vzpostavimo nadzorovanih intimnih kotičkov? Simon Jacques, prodajalec montrealskega cestnega časopisa L’Itinéraire in oseba, ki doživlja brezdomstvo, je to vprašanje postavil drugim v podobnih situacijah. Tu so nekateri od odgovorov.

»Ker sem imel punco, me je to pogosto odvračalo od obiska zavetišč. Nadzorovana mesta intimnosti, kot na primer v Bruslju, bi lahko morda naslovila težave s spolnostjo brez privolitve.« J. (Plateau Mont-Royal)

»To bi moral biti nadzorovan prostor, da se prepreči, da bi se spremenil v 'drogeraški brlog'. In če obstajajo mesta za varno uporabo drog, ne vidim razloga, zakaj ne bi mogla obstajati tudi mesta za varne intimne stike.« M. (Saint-Michel)

»Rešitve se mi zdijo skromne, z izjemo 'ljubezenskega brloga' ali prostora za pare v zavetiščih.« S. (Ville-Marie)

»Če bi Valérie Plante (županja Montreala) vložila toliko denarja v brezdomstvo kot v kolesarske steze, bi morda lahko obstajalo nadzorovano mesto za intimnost. Vendar pa se mi zdi, da javno mnenje ne bi podprlo takšnega projekta. Državljani morda ne bi soglašali, da njihovi davki financirajo spolne odnose za brezdomne.« R. (Hochelaga-Maisonneuve)

»Temu bi se morali posvetiti celostno, s prenočiščem, ambulanto za preglede, seksologijo, kontracepcijo, prhami in spremljanjem. Vendar pa je za brezdomstvo namenjenih toliko virov, da bi ljudje morda mislili, da je to pretirano.« R. (središče mesta)

Karine Bénézet in Simon Bolduc, cestni časopis L’Itinéraire, Montréal, Kanada/mednarodna mreža cestnih časopisov INSP,
prevedel Jean Nikolič

Foto: arhiv L’Itinéraire